»Na vodi čutim, da si zaljubljena,« je Sonja podražila Natašo.
»Res?! Imaš pa nadnaravne sposobnosti,« ji Nataša v šali ni ostala dolžna.
»O. K., vdam se. Na vodi sicer ne čutim, ti pa berem iz oči. Tam se krešejo iskrice. Ne moreš jih skriti,« se Sonja ni pustila odgnati.
Sonja in Nataša sta bili še pred letom dni sodelavki. Nato je Sonja dobila drugo službo v drugem kraju, a sta ostali v prijateljskem stiku.
»Ja, res sem zaljubljena že kar pet mesecev. Nisem pa hotela tega obešati na veliki zvon, dokler se nisem prepričala, da je tip res pravi. Ne boš verjela, a spoznala sem ga na internetu,« se je Nataša prepustila lepim občutkom.
Toliko je imela Sonji povedati o tem fantu, s katerim je že načrtovala skupno življenje, da nista ostali le pri kavi, ampak sta si privoščili tudi mini pico.
»Kaj, če bi tudi jaz poskusila srečo in šla na kakšen internetni zmenek. Mogoče bom tudi jaz tako našla sorodno dušo?!« je Sonja še zvečer razmišljala o vsem, kar ji je povedala Nataša.
»Ničesar ne morem izgubiti, saj sem že spet sama. Samostojna sem. Pa vsak dan starejša. Torej ne bo nič narobe, če še tako poskusim svojo srečo.«
Stara je bila 31 let. Za seboj pa tri neuspele zveze. Predvsem je bila ponosna, da se ji je uspelo čustveno osvoboditi zadnjega razmerja. Več kot leto dni je namreč prijateljevala s poročenim moškim.

Čez dva meseca
Ko se je Sonja na hodniku še zadnjič pogledala v ogledalo, je bila s svojim videzom popolnoma zadovoljna. Odpravljala se je na zmenek. Z moškim, ki ga še nikoli ni videla, a sta si redno dopisovala po elektronski pošti.
»Zanimivo,« je zdaj Sonja govorila sama sebi. »To je moj prvi internetni zmenek. Ah, če drugega ne, bo to dogodivščina; pustolovščina, ki se jo bom najbrž še dolgo spominjala.«
Kljub vsemu je bila malce nervozna. Vedela, da je moški star 38 let, da ima petletnega sina in je ločen. Da nikakor ne išče avanture, saj bi šel drugače v nočni lokal. Vedela je, da je ekonomist. Kje natančno dela, je niti ni zanimalo. Pa tudi njega ne, kje dela ona. Vedel je, da tudi ona opravlja pisarniška dela.
»Hm, ne vem pa, kako mu je res ime. Kličejo ga Boti, ampak to je vzdevek. Zdaj ga moram vprašati po pravem imenu,« je razmišljala po poti do restavracije.
Ker je bila že tema, ona pa je malo zamujala, si je privoščila malo goljufanja. Namesto da bi vstopila, je prilepila nos na okensko steklo in ga iskala z očmi. Ni je mogel videti, zato si je vzela čas, da si ga najprej od daleč ogleda. Takoj ga je našla, saj ji je natančno opisal, kako bo oblečen in kje približno bo sedel.
Tedaj ga je prepoznala! In prebledela!
»O, neee!« je javknila in stekla v noč.
»Čim prej domov,« ji je rojilo po glavi. »Še dobro, da mu nisem izdala pravega imena!« Ja, in dobro, da je bil petek zvečer, da je imela še ves konec tedna časa, da o vsem skupaj razmisli. Za mizo v restavraciji namreč ni sedel nihče drug kot njen sodelavec. Z drugega oddelka, a vendarle sodelavec. Boštjan! In na levici se mu je še kako lesketal poročni prstan. Poleg tega je bila Sonja že nekaj mesecev, odkar je prišla v novo službo, na skrivaj zaljubljena vanj. Že zdavnaj bi ga povabila na pijačo, toda tisti usodni prstan je bil huda ovira. Ne, s poročenim se ne bo nikoli več zapletala!
»Kakšen prevarant in podlež! Boti! Pha! Kako je zvitež okrajšal svoje ime,« je doma Sonja ogorčeno stiskala pesti. V hipu jo je zapustila vsa zaljubljenost. V njej je začela rasti želja po maščevanju. Tak ušiv tip mora biti kaznovan, pa čeprav le moralno. Svojo ženo je hotel prevarati!
V nedeljo zvečer se je odločila, da bo že v prihodnjem tednu poiskala priložnost in mu povedala nekaj krepkih in zelo sočnih. Pošteno ga bo osramotila in se nikoli ne bo izdala, da je pravzaprav v restavraciji čakal njo, sodelavko.
Priložnost se je pokazala že v torek. Srečala sta se pri avtomatu za kavo in ona je zajedljivo pripomnila: »O, kakšen krasen poročni prstan! Tako debelega in masivnega pa na moški roki še nikoli nisem videla. Srečna tista žena, katere mož je pripravljen nositi tako težo na roki. Gotovo jo imaš nepopisno rad!«
Boštjan se ji je pomenljivo zazrl v oči: »Res da je prstan poročni, a ni moj. Hočem reči, da je babičino darilo. Dala mi ga je za spomin. Zelo sem bil navezan nanjo; zdaj je namreč, žal, že pokojna. In če do zdaj še nisi opazila, ga nosim na desni roki. Prav zato, da ne bi bilo nesporazuma. Tistega na levici sem snel že pred štirimi leti.«
Zdaj se je Sonja posvetila ogledu njegovega prstana, predvsem temu, kje ga je nosil. Res je bilo; prstan je nosil na desni roki, Kako to, da je tako pomembno stvar prezrla?! Že zdavnaj bi ga povabila ven, če bi vedela, da je prost.
Zdaj jo je bilo tako sram, da bi najraje zbežala, če bi jo le ubogale noge. Žal je niso, zato je ostala tam in pogled usmerila v tla.
Boštjan je opazil njeno zadrego, zato je opogumljen spregovoril: »Človek bi rekel, da si se spotaknila ob moj prstan zato, ker si pravzaprav želiš iti z menoj na zmenek. Ampak glede na to, da si zaročena, se mi zdi to malce čudno?!«
»Zaročena? Jaz?« se je iskreno začudila.
»Takoj, ko si prišla v podjetje, si mi bila všeč. Pozanimal sem se o tebi in izvedel, da si tik pred poroko. Ni mi preostalo drugega, kot da si poskušam dekle poiskati drugače, a to skoraj vedno zataji.«
»Popolnoma napačno informacijo si dobil!« je zdaj zažvrgolela Sonja. V hipu je svet spet videla v mavričnih barvah. Barvah zaljubljencev.
Tokrat ni oklevala. Še istega dne ga je povabila na pijačo in Boštjan je z veseljem sprejel povabilo. Ko mu je Sonja dala vedeti, da je prosta, se mu je odvalil težek kamen od srca. Počutil se je, kot da bi bil pijan. Na poti domov je ves čas žvižgal in se bebasto smehljal sam pri sebi. Ni opazil začudenih pogledov mimoidočih. Tudi če bi jih, bi mu bilo popolnoma vseeno, saj je bil zaljubljen do ušes.
Čez mesec dni so že vsi njuni sodelavci vedeli, da se je v njihovem podjetju rodila nova, mlada in iskrena ljubezen. Slutili so, da bo ta nekoč okronana tudi pred matičarjem. In niso se motili!