Pri 18 letih, je pomislila Doroteja in pogledala sogovornika za mizo, pri 18 letih bi se lahko zaljubila vanj. Po svoje je bil tako nenavadno poseben, eden redkih, ki jim že na obrazu piše, da so zadovoljni s seboj. Ni bil pretirano lep in smoking je skrival njegovo dolgo, koščeno telo. Imel pa je magične oči, delovale so kot mirna oaza v tem svetu. So bile temno rjave ali celo črne? Doroteja ga ni pogledala tako natančno, da bi zatrdno vedela. Zdaj je dvignil kozarec in nazdravil mladoporočencema. S svojim kozarcem je ponovila njegov gib in si rekla: ja, pri 18 letih bi lahko postal moški mojih sanj. Morda še tudi pri osemindvajsetih …
Doroteja je neslišno zavzdihnila. Kako preprosto je bilo včasih življenje. Kot dekletce je imela veliko prijateljev in vrsto oboževalcev. Zdaj, po dveh neuspelih zvezah, eni ločitvi in veliko nepomembnih aferah, je vse videla drugače. Že dolgo ni več iskala razlag za razočaranje v njenem življenju. Pač ni imela sreče. Tako preprosto je bilo to. Tako preprosto in hkrati tako žalostno.
Včasih se je bala osamljene prihodnosti, zato je sprejemala povabila, kakršno je bilo to. Hodila je na poroke oddaljenih sorodnikov, s katerimi si je sicer izmenjevala le velikonočne voščilnice, se pomešala med vesele ljudi in se pretvarjala, kot da zares spada mednje.
»Bi radi zaplesali?«
Prestrašeno je dvignila glavo. Ni opazila, da sta ženin in nevesta že začela plesati.
»Ne, raje ne, hvala.«
»Škoda.«
Črne. Njegove oči so bile popolnoma črne.
»Morda pozneje. Nisem … nisem najboljša plesalka.«
»Seveda, lahko pozneje.«
Vstal je in stopil do majhnega bara na drugem koncu dvorane. Med množico je Doroteja lahko še precej dolgo razločila njegove črne lase, nato pa ga je izgubila iz pogleda.
»Živijo, se zabavaš?«
Marija je sedla poleg nje na prosti stol. Sestrična je Dorotejo pregovorila, da sta šli skupaj na poroko, in zdaj se je očitno čutila odgovorna zanjo. »Ni ravno videti tako,« je kar sama odgovorila na svoje vprašanje.
»Kako? Zelo prijetno se mi zdi.«
»Bedarija. Poroke so navadno dolgočasne, vendar dobi včasih človek priložnost, da koga spozna.« Pomenljivo je pomežiknila. »Kje pa je Aleks?«
»Ga poznaš?« je vprašala Doroteja previdno.
»Jasno, jaz sem organizirala tako, da sedita skupaj.«
»O, groza!« Morala bi vedeti! Marija ji je vedno kaj ušpičila. »Nikoli ne odnehaš, kajne?«
»Ne. Poleg tega je Aleks idealen zate. Imel je veliko smolo v ljubezni. Kot ti. To vaju mora vendar povezati.«
»Popolnoma brez okusa si,« je bila nekoliko jezna Doroteja, segla je po kozarcu penine in vse spila do dna.
Marija se je lahko le smehljala. »Ne bodi tako občutljiva. Aleks je krasen moški, verjemi mi. Po poklicu je zdravnik in velik humanitarec.«
»Kaj misliš s tem?« Nenadoma se je v Doroteji zbudilo zanimanje.
»Kolikor vem, vsako leto potuje v Južno Ameriko in tam brezplačno pomaga bolnikom.«
Doroteja je v tišini premišljevala o tem.
»Ampak zdaj to ni več pomembno,« je Marija prekinila njeno razmišljanje »Poglej, pleše z neko plavolasko.«
Doroteja je začutila kanček ljubosumja, ko je gledala, kako njen sosed pri mizi elegantno drsi po parketu. V njegovem objemu je bila prelestna mladenka, ki ga je obožujoče gledala.
»Grem na svež zrak,« je rekla Doroteja in izginila v smeri terase, preden bi se Mariji kaj posvetilo.
 
Objel jo je mrzel zimski zrak in kmalu je v svoji lahkotni svileni oblekici začela trepetati. 'Kako sem neumna!' se je okarala. Že med večerjo jo je Aleks začel močno zanimati. Za hip je tudi mislila, da bi bil on lahko …
»Oprostite,« je nenadoma zaslišala moški glas. »Nikakor vas nočem motiti.«
Še preden se je obrnila, je uganila, da je bil on.
»Kar preveč glasno je notri, kajne?« je nadaljeval.
»Ja,« je rekla kratko. Le kje je pustil tisto blondinko? Stopil je bližje in Doroteja je opazila utrujenost v njegovih očeh. Spet je pomislila: takšen je kot jaz. Želi si le svoj mir.
Brez nadaljnjih besed je hotela smukniti mimo njega. Proč od tu, domov.
Doroteja je naredila korak, že skoraj je prišla mimo njega, ko se je njegov obraz nenadoma razlezel v nasmeh.
»Ne marate družbe?«
»Ne, ne posebno.«
»Z mano je enako.« Naslonil se je na ograjo in globoko zajel sapo. »Ampak včasih se je bolje kratkočasiti med ljudmi kot sam sedeti v kinu ali ostati doma. Se strinjate?«
»Videla sem, da ste se zelo zabavali,« je rekla Doroteja in z roko pokazala proti plesišču. Hkrati je močno zardela in je bila hvaležna temi na terasi. Govorim kot ljubosumna najstnica, se je opomnila in pogledala v tla.
Na njegov odziv ni bila pripravljena. Aleks je nagnil glavo nazaj in se glasno zasmejal. Poiskal je njen pogled, videla je, kako so se njegove oči nenadoma zresnile.
»Potem ko ste mi dali košarico, sem moral potešiti svoj moški ponos in povabiti na ples drugo žensko, čeprav ni niti polovico toliko zanimiva in lepa, kot ste vi.«
Iskrena samokritika se je Doroteji zdela simpatična, šele nato ji je postalo jasno, da ji je pravzaprav izrekel čudovit kompliment. Nasmehnila se mu je.
»Greva kam drugam?« je vprašal Aleks.
»Lahko,« je odvrnila kratko.
»V bližini poznam prijeten vinotoč, vendar ne vem, kako bova odšla neopažena?«
Doroteja se je razgledala naokoli. »Skozi vrt,« je rekla in dodala. »Po plašče bova prišla pozneje.«
Aleks se je nasmehnil. »No, potem vam pa za ta čas posodim svoj suknjič.« Zgornji del fraka ji je položil na ramena in skupaj sta stekla skozi sneg do parkirišča.
 
Kaj se dogaja z mano? se je vprašala Doroteja pozneje isti večer. Od kod to veselje?
Že več ur sta sedela v vinotoču, se pogovarjala, gledala in nekoliko preveč pogumno nagibala kozarce.
Morda, je pomislila, želim spet odkriti, kako je, če si srečen. Vsaj za kratek hip.
Nato se je prepustila dogajanju brez nadaljnjih vprašanj. Ko so je vinotoč zaprl, je šla z njim domov. Govorila sta naprej, se smejala, vedno našla novo snov za pogovor, dokler nista objeta drug ob drugem zaspala – kot bi bilo samoumevno.
Vendar so se pozneje, ob prvem svitu novega dne, vsi vprašanja in dvomi vrnili.
Pri 18 letih bi se lahko vanj zaljubila, je Doroteja razmišljala kot dan prej. Zdaj je prepozno. Ne morem začeti še enkrat. Previdno je vstala, da ga ne bi prebudila.
»Prosim, ostani.« Nenadoma je stal za njo in jo pomirjujoče prijel za ramena.
Moram naprej, mu je želela reči, vendar ni izustila niti besede. Ni ji pustil oditi, zato se je vdala. Ali pa je bila to le želja, da ne bi bila več tako sama?
Doroteja ni vedela, spet je odvrgla svojo torbico na mizo in se obrnila k Aleksu. Nežno jo je popeljal do okna in skupaj sta gledala vzhajanje sonca. Trajalo je kar nekaj časa, da je spet spregovoril.
»Jutri moram na službeno pot. V Kolumbijo in Peru. Dva meseca me ne bo.«
»Že jutri?«
»Ja, vendar pridem nazaj. In bil bi najsrečnejši moški na svetu, če bi me počakala.«
»Dva meseca? Takrat bo že pomlad …« Sproščeno se je nasmehnila: »Seveda te bom počakala.«
Poljubil jo je in Doroteja je pozabila na čas. Res že dolgo ni bila stara več 18 let, vendar se bo morda lahko spet zaljubila, tukaj in zdaj, pri 38 letih.