»Tako! Samo še pozdravček ti rečem, potem pa konec. Glede na to, da naju loči skoraj trideset kilometrov, se utegne zgoditi, da se nikoli več ne bova srečala. Če pa se bova, brez skrbi, ne bom šla mimo, kot da si zrak, saj si bil konec koncev celi dve leti moj fant,« se je Mojca izogibala Primoževemu pogledu.
»Pa kaj zdaj dolgoveziš! Saj oba veva, da nisva več zaljubljena in zato nisva za skupaj. Adijo, torej!« je Primož skoraj deklamiral.
»Veliko sreče!« je dejala Mojca in ga končno pogledala.
»Tudi tebi!« so bile njegove zadnje besede.
Nato sta odšla vsak v svojo smer. Vsak po svoje olajšan, da je konec zveze, v kateri ni več tistih iskric in metuljčkov, kot so včasih bili.

Že čez dva meseca pa je Mojca prijokala k Primožu. Bila je na vso moč prestrašena in lotevala se je je panika.
»Ni bilo zanalašč. Prisegam, da ne! Tudi jaz si ne želim ...« je hlipala.
»Česa si ne želiš? Kaj je narobe? Ne razumem!« je Primoža začela grabiti nejasna tesnoba. Ni še vedel, v čem je težava, a je slutil, da je na obzorju nekaj strašnega.
In to »strašno« je bila novica, nič kaj prijetna, da bo čez pol leta očka. Počutil se je, kot bi se znašel v kaki grozljivki.
»Kako je to mogoče?! Saj se vendar nisva videla že dva meseca!« je jecljal in se počutil čedalje bolj omotičnega in nebogljenega.
»Nisem skrivala, le vedela nisem. Vmes sem mislila, da imam menstruacijo, pa mi je zdravnik lepo povedal, da nekaj krvnih madežev še ne pomeni menstruacije. Potem mi je izostala, ampak sem spet mislila, da so to živci ...« je bila Mojca že na robu histerije.
»Ampak midva se nimava več rada, kako bova potem vzgajala otroka? Vsak na svojem koncu?« Primož še sam ni vedel, ali je vprašal sebe ali njo.

Vso stvar so nato vzeli v roke njuni starši. Resda nista bila več mladoletna, vendar razmere niso bile najboljše. Mojci je sicer bilo triindvajset let, toda bila je še študentka in zato brez prebite pare. Primož pa je bil res še zelo mlad za očka – bilo mu je dve leti manj kot bodoči mamici.
»Ne morem imeti otroka! Pravzaprav ga očitno imam lahko, toda ne morem skrbeti zanj. Nočem! Ne znam!« je, kot da bi bil še sam dojenček, Primož stokal svoji mami v naročje.
Mama pa je bila dovolj razsodna in bistra, zato mu je lepo povedala: »Glej, sin! Vem, da je tole šok. Nenačrtovano, mlad, z nekdanjo punco. Ampak – ali boš zatajil svojega lastnega otroka? Če ga boš priznal le na papirju, mar ti ne bo vse življenje žal? S takim dejanjem bi si res uničil življenje. Pomisli, da ga srečaš čez deset ali več let, svojega otroka, svojo kri, on pa ti nameni le prazen ali celo sovražen pogled, potem pa se obrne stran in objame svojo mami ter nameni nekaj prijaznih besed svojemu očimu. Bi po čem takem še lahko živel srečno in neobremenjeno?! In še nekaj pomembnega. Če sta se z Mojco razšla samo zato, ker nista več nora drug na drugega kot na začetku, še niti približno ne pomeni, da nista za skupaj.«
Približno ob istem času se je tudi Mojčina mami pogovarjala s svojo hčerjo. Pravzaprav je Mojci izdala skrivnost, ki jo dotlej, razen soudeleženih, ni poznal nihče.
»Ko sva s tvojim očijem hodila le tri mesece (moji domači sploh niso vedeli, da imam fanta), sem zanosila. Ta ugotovitev me je povsem ohromila. Sprva. Nato pa sem, ne da bi kdor koli kaj vedel, sprejela odločitev. Zapustila sem tvojega očeta, saj sem mu neskončno zamerila, da sem noseča. Doma nisem črhnila niti besedice o nosečnosti, saj sem se bala, da bodo zahtevali splav. Meni pa to niti na misel ni padlo, saj sem že imela svojo službo, pa tudi otroka sem se začela veseliti. Toda ko so moji starši odkrili, da sem noseča – na srečo je bilo takrat že prepozno za splav –, so podivjali. Še posebno zato, ker nisem hotela povedati imena otrokovega očeta. Očeta ne bo imel in pika! Samo mamica bo, ki ga bo ljubila za dva.
Seveda je bilo potem, ko si se rodila, vse drugače. Moja oče in mama sta te bila enako vesela kot jaz. Tri mesece sta me rotila, me prepričevala in na mizo metala vse možne argumente, zakaj je dobro, da otroci očete vsaj poznajo. Končno sem se omehčala in povedala. Potem je vse steklo s svetlobno hitrostjo. Skoraj brez moje vednosti. Tako je bil Miha, tvoj oči, že naslednji dan pri naju.
Njegove prve besede, ki mi jih je namenil, so bile: »Nikoli ti ne bom odpustil, da mi nisi povedala! Sovražim te! Mojco pa bom imel rad do smrti.«
Toda stvari so se zasukale drugače. Skoraj vsak dan je prihajal k tebi. Sčasoma mi je uspelo, da sem mu dopovedala, kako sem vso zadevo doživljala jaz. In začenjal me je razumeti. Ko si bila stara dobrega pol leta, me je povabil na zmenek. Z veseljem sem sprejela in se počutila, kot da se vidiva prvič. Kmalu sva bila spet zaljubljena do ušes, ampak bogatejša za marsikatero izkušnjo. In ko si praznovala prvi rojstni dan, so bile priprave na najino poroko že v polnem teku. Nadaljevanje pa menda poznaš?« je retorično vprašanje obviselo v zraku.
Da, Mojca ga je poznala. Njena mama in oče sta z ljubeznijo vzgajala njo in pozneje tudi sestro Katjo. Znala pa sta si vzeti čas zase; pozornost sta si izkazovala na vsakem koraku. Še danes si jo! Kot dva najstnika pohajkujeta naokoli z roko v roki.
Končno je Mojca izustila: »Res si me presenetila s to skrivnostjo. Ampak vidva z očetom se ljubita. Midva s Primožem pa se res ne bova nikoli več. Nisva za skupaj!«

Čez devet let
Trije odlično razpoloženi ljudje, ženska, moški in osemletni fantič, vstopajo v ljubko starejšo hišico. Njihova je že šest let in toliko časa že vstopajo vanjo. Tudi danes. Toda zdaj je vse drugače. Od danes nosita ženska in moški prstan na levici. Kar sredi tedna sta se poročila, le s pričama in ob navzočnosti staršev ter fantiča. Njun sinček je. Tudi uradno sta si želela priznati, da se imata rada. Če bi jima kdo pred devetimi leti omenil to dejstvo, bi ga najbrž raztrgala na koščke. No, saj bi se še onadva med sabo, če ne bi vmes posegli starši. Rojstvo sina pa je končno spremenilo njun odnos. Sprva je bil ta prijateljski, saj ju je povezoval otročiček, kmalu pa je spet postal ljubezenski, in postali so družina: Mojca, Primož in mali Leon.