Sedla sem za volan, prižgala radio in si ga naravnala na svojo najljubšo postajo. Počasi sem speljala in si med vožnjo brundala melodijo. Zadnjih nekaj mesecev sem vozila po predpisih. Glede hitrosti, seveda. Sicer pa, kako tudi ne bi, ko pa sem šele prejšnji mesec poravnala vse denarne obveznosti, ki mi jih je »naložil« policist.
Nasmehnila sem se, saj sem se zelo dobro spomnila dne, ko sem peljala prav tako hitro, da so me ujeli z radarjem. Kazen sicer ni bila zelo visoka, ampak kaj, ko sem imela zadnje mesece že tako visoke stroške.
»Ko bi lahko zavrtela čas nazaj, bi tistega simpatičnega policista povabila na kavo,« sem sanjavo pomislila.
Vendar sem za naslednjim ovinkom prenehala sanjati. Zagledala sem namreč policijski avto. Pogled na merilec hitrosti me je pomiril. Toda kaj, ko sem se v naslednjem hipu zavedela, da nisem pripeta. Sunkovito sem hotela potegniti varnostni pas, tedaj pa se je zgodilo. Huda bolečina nekje na desni rami se je bliskovito razlezla po vsem telesu in mi skoraj preprečila dihanje, mi orosila oči in mi nasploh preprečila nadaljnjo vožnjo.
Hočeš nočeš sem morala zapeljati h kraju, skoraj ob policijski avto. Zaprla sem oči in lovila sapo. Glavo sem naslonila na volan. Zdelo se mi je, da bom zaradi bolečine kar omedlela. Komaj sem dojemala, da je nekdo potrkal na vetrobransko steklo.
»Je z vami vse v redu, gospa?« je policist silil vame z nadležnimi vprašanji.
»Za silo,« sem se potrudila odgovoriti. Zazdelo se mi je, da slišim znani glas, vendar nisem bila sposobna dvigniti glave.
»Pa tudi pripeti niste bili! Lahko bi utrpeli poškodbe,« je še resno in kar malce zaskrbljeno modroval.
»Saj zato pa se je to sploh zgodilo!« sem oddrdrala. Pri tem pa strogo pazila, da se nisem premaknila niti za milimeter. Tvegala bi namreč »megalomansko« bolečino.
Sem se pa odločila, da mu bom vse povedala po pravici. Morda mu bo uspelo, da me bo pri popolni zavesti spravil v bolnišnico.
»O, če se vam je pa v hrbtu 'le zaskočilo', se pa da pomagati. Če dovolite, vam zmasiram hrbet. Stavim, da bo vsaj toliko bolje, da se boste lahko dvignili in se po potrebi prestavili v naš avto,« je rekel.
Ne da bi pravzaprav počakal na odgovor, me je začel masirati. Tako nežni in hkrati odločni ter izkušeni so bili njegovi gibi, da mi je v hipu odleglo. Počasi sem dvignila glavo in se srečala s parom oči. Božanskim parom temno rjavih oči!
Te oči sem pred tremi meseci že občudovala. Pripadale so policistu, na katerega sem pomislila pred kakšno uro. Tisti, v katerega sem se na vrat na nos zaljubila, čeprav mi je omogočil, da se je moja denarnica stanjšala. Do zdaj mi je bilo žal, da sem takrat izgubila pogum, da bi mu zaupala svoje občutke do njega.
»Poglej, poglej, kateri osebici sem pravkar pomagal, da se spet lahko premika,« me je tudi on prepoznal.
Moje srce je poskočilo. Še me je bolelo v hrbtu, a je bila iz trenutka v trenutek bolečina znosnejša. Spet sem se zaljubljala.
Tokrat mi ne sme uiti!
»Kaj, ko bi se tudi zasebno spoznala? Suzana sem,« sem pohitela in mu ponudila roko. Pri tem sem se spačila od bolečine, saj sem najbrž naredila napačen gib.
»Previdno in počasi. Misli na zategnjeno mišico. Sicer sem Robert, ampak sem v službi in se ne bi smel takole spoznavati,« me je gledal s prelepimi očmi, simpatičnim obrazom in privlačnim telescem.
Razumela sem namig in mu hitro zdrdrala telefonsko številko. Zatrdil je, da si jo bo zapomnil in me prav kmalu poklical.
»Upam, da te doma ne čaka kakšen princ!« se je previdno pozanimal.
»Ne, kje pa! Le moja 16-letna hči Ana,« sem pohitela in vrnila podobno vprašanje.
»Podobna usoda. Le da je moja hči Lejla polovico mlajša od tvoje,« je povedal.
Očitno je bilo, da sta si oba oddahnila. Še nekaj napotkov glede boleče mišice sem dobila, nato sva se poslovila.
Čeprav me je še vse popoldne bolela mišica, sem videla svet v rožicah. Seveda so bile tudi moje sanje bolj ali manj mavrično obarvane.
Že naslednji dan me je poklical. Ko sem slišala njegov seksi glas, sem vsa vztrepetala.
»Že jutri bi te rad povabil na pijačo, a imam problem. Ne dobim varstva za svojo deklico,« je bil slišati malce žalosten.
»Nič hudega! Pripelji jo s seboj. Bomo šli pa v slaščičarno. Sicer pa, saj ima najbrž tudi mamico?!« sem bila previdna.
»Ne, nima je! Kmalu po rojstvu se ji je odpovedala, sama pa za vedno odšla v Francijo.«
Kakšen šok, z moje strani! Ali še ne bo konec presenečenj?
Seveda sem bila prepričana, da me res z ničimer več ne more presenetiti, a sem se zelo motila.
Ko sem namreč naslednji dan zagledala Lejlo, sem obstala z odprtimi usti. Deklica je bila mulatka! Skoraj sem izgubila dar govora. Robert mi je na skrivaj pomežiknil, kar je pomenilo, naj vsaj na zunaj delujem, kot da ni nič.
Pozneje mi je, ko je šla deklica na gugalnico, na kratko povedal.
»Njena mati Alice je mulatka. Njena mati je bila črnka, oče pa Norvežan. Alice je bila študentka v Ljubljani in tako sem jo tudi spoznal. Bila je ljubezen na prvi pogled. Zdaj bi rekel, da je bila bolj kot to – norost. Zanosila je. Najprej sem bil zelo srečen, potem me je začelo skrbeti, ker je Alice začela govoriti o samomoru. Na srečo se je vse dobro končalo. Ko sem stisnil k sebi malo črno dojenčico, mi je bilo popolnoma vseeno, ali bova živela sama. Prva leta mi je pomagala sestra, ki takrat še ni imela svojih otrok.
No, Suzana, zdaj, ko veš vse to, se ti še vedno zdim zanimiv?« me je plaho pogledal s priprtimi oči.
»Še vedno! Še bolj!« sem skoraj zavpila, planila pokonci in ga pred vsemi ljudmi objela in poljubila na usta. Ko sem začutila njegovo bližino, predvsem pa dotik njegovih ustnic, sem se od ugodja popolnoma naježila po vsem telesu. Vedela sem, da je on moški mojega življenja.
Od takrat sta minili že dve leti, pa se mi še vedno zdi zanimiv. Pravzaprav ga iz dneva dan bolj ljubim. On pa mi ta čustva vrača z obrestmi.
Prav včeraj me je moja hči Ana vprašala, kdaj bo Lejla postala njena mala sestrica. Samo nasmehnila sem se ji, saj vem, da se ji bo želja prej ali slej izpolnila.