Prva sobota po tedenskem dežju je preprosto odlična za nakupovanje, je pomislila Gina. Z dvema modnima topoma je zapustila butik, ki ji ga je priporočala prijateljica Ida. Izlet v središče mesta se ji je res obrestoval. Dobro razpoložena jo je mahnila vzdolž ulic in za hip obstala pred izložbo dobro obiskane kavarne. Moški, ki je sedel za mizo z mlado žensko in otrokom – ali ni bil to … Skoraj je izgubila tla pod nogami. Brez dvoma: to je bil Oto, njen mož, ki bi moral danes voditi celodnevno konferenco! Namesto tega je fantiču podal pisano darilo, se sklonil in ga objel. Za hip je mali pogledal proti oknu in Gina je videla, da ima Otove oči, njegovo brado, njegov nos.
Z razbijajočim srcem je začela teči in premagovati pot domov s solznimi očmi. Glava jo je bolela. Deset let zakona in zdaj … vsega je bilo konec!
Oto je prišel domov šele po osmi zvečer: »Uf, sem izmučen. Tako naporno …« Za hip je premolknil. »Kaj je narobe? «
Povedala mu je brez ovinkarjenja. Prebledel je.
»O, moj bog. Žal mi je, res mi je žal …«
»Je mali tvoj sin?«
»Da,« ji je priznal. Niko je bil posledica vroče službene zabave, kmalu za tem, ko sta se spoznala z Gino. »Njegova mama je takrat ravno začela delati v našem podjetju, dva dni pred zabavo. Niti natančno ne vem, kako se je zgodilo, vendar nekako sva pristala v isti postelji,« je pripovedoval Oto zmedeno. »Naslednje jutro nama je bilo obema zelo mučno in od takrat med nama ni ničesar, res!«
Dokler sodelavka nekega dne ni prišla k njemu in mu povedala, da je noseča. Želela je obdržati otroka, ni pa mu postavljala nobenih zahtev. »Po rojstvu sem dobil pismo, da je fant. Vsak mesec sem jima nakazoval denar, vendar otroka nisem videl – do pred približno osmimi tedni,« je tiho nadaljeval. »Sam me je poklical, češ da me želi spoznati. Doslej sem ga videl štirikrat. To je vse.«
»Vse? Več kot dovolj, se mi zdi!« Gina se je tresla od besa. Skočila je pokonci, izvlekla iz omare kovček in začela vanj tlačiti oblačila.
»Prosim,« jo je rotil Oto. »Res mi je žal.«
»Tvoje kesanje je malo prepozno!« je pribila Gina. »Po desetih letih laži!«
»Večkrat sem ti že hotel povedati. Vendar nisem zmogel. Mislil sem, da ti bo težko, ker midva nimava otrok.«
Gini je vzelo sapo! Zaprla je kovček, pograbila ročno torbico ter zdirjala iz stanovanja. Na cesti je ustavila taksi in voznika napotila do železniške postaje. Tam je strmela v table z odhodi – kam?
»Eno vozovnico do Maribora, prosim,« je končno zahtevala na okencu. Kot otrok je tam večkrat preživljala počitnice pri stari mami. Takrat je bila še srečna!
Več ur je sedela na vlaku ter zgodaj zjutraj izstopila na železniški postaji v štajerski prestolnici. In kaj zdaj? Njena stara mama je bila že zdavnaj pokojna in tudi sicer ni tam poznala nikogar. Kmalu nato je poklicala taksi. »Na Lent, prosim.«
Čez 20 minut je sedela v senci cvetočega kostanja in gledala meandre zvijajoče se Drave. Nenadoma ji je na uho prišla že zdavnaj pozabljena ljubezenska popevka in spet je zajokala. A si je morala hitro obrisati solze, saj se je zraven nje na klopco usedel moški.
»Končno lepše vreme!« se ji je nasmehnil veselo in poleg njenega kovčka postavil svojo plastično vrečko. »Poznate to pesem, ki se vrti v ozadju?«
Gina je poklapano pokimala. Ni bila pri volji za pogovor.
»Tole je najljubša klop moje Ele,« je nadaljeval neznanec. »Že dve leti je minilo, odkar je umrla.«
»Žal mi je,« je dejala Gina togo.
Tujec je pokimal z nasmehom na obrazu. »Hvaležen sem za leta, ki sva jih preživela skupaj. Dosegla sva največ, kar lahko doseže človek.«
»Res?« je vprašala Gina z nekoliko večjim zanimanjem.
»Da, čudovit, dolg zakon!«
Gina je požrla slino. »Imeli ste srečo,« je rekla grenko.
»Oh, sama sreča ni dovolj,« je menil on. »Za vse drugo moraš poskrbeti sam. Ni bilo vedno lahko, vendar sva skupaj doživela veliko lepega. Na primer to klopco!« Z dlanjo je pogladil les pod seboj. »Vsako soboto sva sedela tukaj. Kaj vse je slišala ta klop! Tukaj sva se smejala in včasih tudi jokala. Ampak vedno sva si povedala vse, to naju je držalo skupaj!«
»Včasih pogovor nič ne pomaga,« je zamrmrala Gina.
»Pač,« je priznal moški, »vendar se to zgodi redko. Malo razumevanja je v vsakem zakonu nujno. Človek mora biti pripravljen svoje življenje v celoti deliti s partnerjem, lepo in grdo!«
Pomežiknil ji je: »Midva z Elo nisva bila angela – no, ja, ona morda malo bolj kot jaz. Velikokrat sva se sprla, a si pozneje vse odpustila. Vsakdo dela napake – in če človeka ljubiš, mu tudi odpustiš. V tem je bila moja Eli neverjetna.«
Njegovo veselo razpoloženje je bilo nalezljivo. Zdaj se je smehljala tudi Gina.
»Ja, tako je bilo z nama,« je dejal moški in se dvignil. »In s to klopjo. Vedno je bila tukaj za naju. Zdaj je ne potrebujem več, zdaj pripada drugim parom.«
Njegove pametne oči so jo pomenljivo pogledale. »Izvlecite najboljše iz nje!«
»Bom,« mu je obljubila. »Zagotovo. Nasvidenje in … hvala!«
Gledala je za njim, kako se je počasi oddaljeval. Njegova energija je bila vredna zavidanja – tudi ona se bo bojevala za svojo srečo!
Vendar, je razmišljala naprej, ali lahko Otu odpustim njegove napake? Človek mora vedeti, kaj hoče, je dejal neznanec. Še dolgo je Gina sedela na klopi in razmišljala. O sebi, o Otu. Nato je odločno vstala. Vzela je taksi, se odpeljala nazaj do železniške postaje ter kupila vozovnico do doma.
Malo pred večerom je stopila v stanovanje. Oto je sedel v dnevni sobi s pepelnatim obrazom. »Hvala bogu, da si se vrnila!« je olajšano iztisnil iz sebe.
Gina je čutila njegovo vest. Očitno je bil zelo zaskrbljen. Stopila je k njemu in ga objela.
»Ja, vrnila sem se. In nikoli več ne bom odšla,« je obljubila.
»Verjemi mi, prosim, da mi je zelo žal. Ljubim te, Gina!« Tesno jo je stisnil v svoj objem. »Pretrgal bom vse stike s sinom in …«
»Ne!« hlastno je Gina položila svoj prst na njegove ustnice. »Tega ni treba, Oto, res ne. Jaz sem vendar tvoja žena in rada bi delila tvoje življenje, v lepem in slabem. S sinom se ti ni treba več srečevati na skrivaj. Pripelji ga, prosim, sem, v najino stanovanje. Vsi trije lahko skupaj kaj počnemo. Midva ne bova nikoli mogla imeti otrok, vendar imaš ti sina in morda bo sčasoma lahko postal tudi čisto malo moj …«
Oto je gledal svojo ženo. Njene oči so se vlažno iskrile, vendar se je smehljala. Brez besed jo je stisnil k sebi in jo poljubil – globoko in čutno.