Jana je zadnjič pogledala prtljago, potem pa stopila proti prostoru za vkrcanje na letalo. Želela je samo sesti in se potopiti v modno revijo. Kupila jo je prav za triurno potovanje.
Ko je našla rezervirani sedež, se je vanj potopila z vzdihljajem. S prsti si je šla skozi lase in v mislih zadovoljno ugotavljala, da sta sosednja sedeža prosta. Ni imela energije ali želje za prijazen pogovor s komerkoli, še najmanj pa s tujci. Želela je biti samo sama. Bili so časi, ko si je želela navezovati stike z neznanci, se je rada zabavala in iskala priložnosti za nešteto družabnih srečanj.
A to je bilo nekoč. Zdaj so bili drugi časi.
Jana je sovražila osebo, v katero se je spreminjala po ločitvi. Zato se je odločila spakirati in se preseliti. Potrebovala je nov začetek, priložnost, da ponovno najde samo sebe nekje, kjer ne bo spominov na Dejana. Veliko mesto je bilo kot nalašč zanjo – prostor, kjer je nihče ne bo poznal in kjer se nihče ne bo vtikal vanjo.
Začela bo na novo, v mestu, kjer je poznala samo enega človeka, sestro Meri. Odkar je sprejela odločitev za selitev, je poskušala nerazmišljati o tem, kaj bo sledilo. Na banki je imela zajetno vsoto denarja od ločitvene poravnave in stanovanje, ki ga je plačala za pol leta. Toda, kaj potem? Iti v službo? Napisati knjigo, o kateri je razmišljala že več let? Se vrniti v šolo? Možnosti je bilo neskončno. Pravzaprav preveč.
Sedem let je bila nenehno zaposlena s tem, da je igrala vlogo zdravnikove žene in bila obsedena s poskusi, da bi imela otroka – in ni razmišljala o tem, kaj pravzaprav želi od življenja. Zdaj je imela na razpolago ves čas na svetu. To jo je strašilo na smrt.
Jano je stisnilo v prsnem košu, začela je dihati plitko in hitro. Koga poskuša pretentati? Ni bila človek, ki bi lahko začel na novo. Morala bi z letala in vprašati starše, ali se lahko preseli k njim. Tako se ji vsaj ne bi bilo treba spopasti z negotovo prihodnostjo in stalno razmišljati o neuspehu v zakonu.
Nenaden udarec ob koleno jo je vrnil v resničnost. Pogledala je kvišku – črna ročna potovalna torbica in za njo široka ramena in rjavolasa glava.
»Oprostite,« je rekel lastnik prtljage in se z obrazom obrnil k njej.
»Nič hudega,« je zamrmrala, se potopila v sedež, da bi bila sama s paniko, ki se ji je vrtinčila v prsih.
Vendar se ni premaknil. »Jana? Jana Miler? Si to ti?« ga je slišala reči.
Ni se mogla spomniti, kdaj so jo nazadnje nagovorili z dekliškim priimkom, zato je potrebovala trenutek, da je dojela, kaj ji govori.
Zdaj ga je natančneje pogledala v obraz, zdel se ji je znan. »Jaka?« je vprašala in začutila, da napetost v prsih pojenja. »Oh, moj … Jaka Sakson. Tebe pa nisem videla že … od mature. Je res že tako dolgo?«
Z Jakom sta obiskovala isto gimnazijo. Čeprav nista bila sošolca, sta imela nekaj skupnih prijateljev, s katerimi so zahajali na iste zabave in skupaj preganjali dolgčas. Jaka je bil videti skoraj tak, kot ga je imela v spominu. Lase je imel postrižene nekoliko krajše, vendar so se mi še vedno kodrali ob ušesih. In ohranil je enako atletsko postavo, kot jo je skrivoma občudovala že v dijaških časih.
»Res. Res. Kako si?« je vprašal prijazno.
Ko je pogledala v njegove tople rjave oči, je razmišljala, kaj naj mu odvrne. Kako je bila? Prvič v sedmih letih je bila sama. Bila je prestrašena. Vendar je vedela, da bo vsemu kos. Po tem, kar je preživela, zagotovo!
»Dobro sem,« je odvrnila. »Pa ti?«
»Tudi. Namenjen sem na obisk k staršem. Kar naprej me gnjavijo, naj se preselim domov, se poročim in poskrbim za vnuke. Saj veš …«
Jana je pogoltnila slino, bila je na trnih.
Pogledal jo je. »Čudno, ravno včeraj sem razmišljal o tebi. Res je lepo, da te vidim.«
»Kaj ko bi sedel k meni, da še malo poklepetava?« Bila je šokirana, ko je slišala lastne besede, skoraj ni mogla verjeti, kaj je dejala.
Njegove polne ustnice so se raztegnile v smehljaj. »Seveda.«
Jaka se je namestil poleg nje, in ko sta klepetala o skupnih prijateljih in njegovem življenju, je bilo Jani toplo pri srcu, udobno, spraševala se je, zakaj se z Jakom v gimnaziji nista nikoli dobivala na zmenkih.
»Zakaj torej potuješ na drugi konec države? Greš k možu?«
Vprašanje jo je zadelo kot puščica v srce. Bilo je popolnoma razumsko, to je vedela. Večina ljudi njune starosti je bila poročena. Vendar so v njenem dosedanjem kraju bivanja vsi vedeli za ločitev, zato ji ni bilo treba odgovarjati na takšna vprašanja. Zdaj se je zavedela, da se bo na to morala navaditi. Globoko je zajela sapo: »Ne. Ločena sem.«
Jakove oči so se napolnile z zaskrbljenostjo. »Žal mi je.«
»Ne skrbi glede tega,« mu je odvrnila in skomignila z rameni. »Pravzaprav se selim, in če ti povem po pravici, sem zaradi tega precej živčna.« Bilo je prvič, da je komu razkrila občutke in pri tem se je počutila veliko bolje.
»Ni ti treba biti,« ji je odgovoril. »Kraji, kamor si namenjena, so čudoviti. Hitro jih boš vzljubila.«
»Upam.«
»Ker boš novinka na tistem koncu, te lahko kdaj popeljem naokoli in ti pokažem znamenitosti.« Nasmešek je obsijal njegov obraz.
Janino srce je poskočilo. »To bi mi bilo všeč, Jaka.«
Ko je letalo vzletelo, je njeno srce ravno tako dobilo krila. Res je, stvari so se začele spreminjati na bolje. Življenje je začenjala na novo.