Evo je zbudilo sonce. Skozi priprto okno je potegnil morski zrak in smejoč se je vstala. Končno na počitnicah! Trije prekrasni tedni na Lidu di Jesolo – dovolj časa, da bo lahko dokončno prebolela Štefana. Trajala je vse predolgo, da je spoznala, kako jo je samo izkoriščal. Ampak zdaj je temu naredila konec!
Bosa je stekla do okna in pogledala proti morju. Na plaži je bilo odprtih le malo senčnih dežnikov. Posezona ima vsekakor določene prednosti! Pohitela je na zajtrk, nato pa se podala na obalo – medtem je razmišljala, kako ji v službi vsi zavidajo: Sandra, Miha, Jorg in …
Presenečeno je obstala ter strmela v vitkega, temnolasega moškega, ki je s trebuhom navzgor ležal na brisači. Saj to vendar ni …? O bog, res je bil on – Peter Koler, najbolj dolgočasen tip iz podjetja!
Eva je odhitela mimo, na srečo je ni opazil. Daleč proč je sedla v mivko, namazala kožo z zaščitnim faktorjem in se trudila, da ni pogledovala proti Kolerju. Nikakor si ni želela družbe tega tipa, saj se ni znal pogovarjati drugega, kakor samo o službi. Upala je, da bo kmalu odpotoval, do takrat pa mu bo šla čim bolj s poti.
Vendar ko je zvečer prišla v restavracijo, je on že sedel za mizo. Nemogoče bi ga bilo tukaj povsem ignorirati. Eva je oklevala – in nato pogledala proti njegovi mizi. »O, tudi vi tukaj?«
Peter je hitro vstal. »Eva? Kakšno naključje!«
Od nekdaj je bil videti zelo privlačen, vsaj v poslovni obleki. Ampak v kavbojkah in kratki majici je bil videti še bolje. Ali pa je bilo to zaradi tega, ker je deloval veliko bolj sproščeno kot v pisarni?
»Ja, res,« je dejala. »Ste že dolgo tukaj?«
»Od predvčerajšnjim. Ostal bom tri tedne, nato pa nadaljeval pot še proti Rimu. Pa vi?«
Eva je prikrila vzdihljaj. »Tudi jaz bom ostala tri tedne. Ampak bom veliko v družbi prijateljic,« je hitro dodala.
Peter je pokimal. Zaradi njegovega pogleda je zardela – počutila se je, kot bi bral njene misli …
»Tudi danes zvečer? Razen če radi jeste sami? Tukaj je še prosto – če želite,« je rekel in pokazal na prazen stol.
Eva je oklevala, nato pokimala in sedla.
»Krožnik z gamberi je zelo okusen,« je rekel Peter in ji podal jedilni list.
»Super, obožujem vso morsko hrano.«
Peter se je nasmehnil. Resnično, nasmehnil se je! O hladni drži, ki jo je kazal v pisarni, ni bilo ne duha ne sluha.
»Tudi jaz imam rad morske sadeže, še bolj pa obožujem govedino.«
Zdaj se je nasmehnila tudi Eva.
 
Led je bil prebit. Ko sta se tri ure kasneje končno poslavljala, se je Eva še vedno čudila Petrovi preobrazbi. Namesto hladnega dolgočasneža iz službe ji je nasproti sedel moški, ki je bil dober govornik in odličen poslušalec. Že kmalu sta se začela tikati, ob koncu večera pa jo je povabil še na izlet v Benetke naslednji dan – tako prefinjeno, da ji niti na misel ni prišlo, da bi ga zavrnila.
Že sama vožnja v mesto v laguni naslednje jutro je bila čudovita. Eva in Peter sta uživala v morskem zraku in sta bila videti kot parček, ki raziskuje čarobni kraj na kolih. Potepala sta se po ozkih ulicah, pila ledeno kavo na San Bartolomeu ter se z gondolo prevažala po kanalih. Na otoku Murano je Peter Evi kupil spominek iz slovitega muranskega stekla, zvečer pa sta v gostilni jedla testenine – skratka, na moč sta se zabavala, dokler Eva na koncu ni zgroženo spoznala, da sta zamudila zadnji avtobus proti Lidu.
Peter je smejoče skomignil z rameni. »Utrujena?«
»Ne, sploh ne, vendar …«
»Potem bova pa preprosto čez noč ostala tukaj,« je predlagal. »Benetke so vedno živahne.«
Ko je pristala na njegov predlog, jo je popeljal k Fondamento Arsenale, kjer sta sedla na stopnice pomorskega muzeja in gledala proti temnemu morju in otoku Isola di San Giorgio Magiore.
Nekaj časa sta molčala, končno pa je Peter pogledal Evo in rekel: »Videti si zamišljena. Je kaj narobe?«
»Ja – ti!« je rekla Eva. »Ne razumem: V službi si vedno tako zadržan! Komaj kaj govoriš, vedno se ti mudi …«
Peter je pokimal. »Vem. Zagotovo sem bil precej nekolegialen, ampak … res sem imel veliko dela. Poleg dela sem namreč še študiral.«
Eva je hlastnila za zrakom. »Študiral?«
»Ja, takoj po maturi nisem utegnil,« je rekel. »Moja mama je imela težko avtomobilsko nesrečo in je vse leto potrebovala nego.«
»Oh – žal mi je,« je zamrmrala Eva.
»Na srečo je povsem okrevala,« je dejal. »Vesel sem bil, da sem dobil službo pri vas – finančno mi je zelo pomagalo,« je še dodal z nasmehom. »Eno leto kasneje sem torej začel študirati arhitekturo ob delu. Zato seveda nikoli nisem imel časa, da bi se družil z vami, sodelavci. In tudi denarja nisem imel v izobilju, saj sem vse dal za študij.«
Zopet sta za trenutek molčala. Evino srce je močno razbijalo. Petru je naredila strašno krivico – imela ga je za zadržanega, ne da bi sploh pomislila na razloge, zakaj je takšen.
»Prejšnji teden sem diplomiral, in takoj ko sem dobil potrdilo, sem si rezerviral počitnice. Prve po štirih letih!«
»Saj komaj verjamem! Nihče od sodelavcev ni vedel, da študiraš.«
»Prav je tako, nisem želel, da bi se razvedelo. Saj sploh nisem bil prepričan, ali bom zmogel.« Nasmehnil se je. »Ampak dovolj o meni! Kaj pa je tebe prignalo sem?«
»Jaz … potrebovala sem malo oddiha,« je odvrnila Eva. In se v nadaljevanju presenečeno zalotila, kako je Petru razlagala o Štefanu. Takoj jo je razumel.
»Potem sva oba pred novim začetkom,« je menil.
Nov začetek? To bi bilo lepo, je pomislila ona – čutila je, kako so njeno telo preplavili mravljinci …
Znova sta molčala. Ker je Evo začelo zebsti, sta odšla v majhen bar, ki je bil odprt do jutra – nato sta se s prvim avtobusom vrnila v Lido.
»Danes sem mislil v Trst,« ji je svoje načrte razkril Peter. »Si preutrujena ali …«
»Niti malo,« je zasijala ona.
 
Od tega dne naprej sta bila neločljiva. Drug poleg drugega sta ležala na plaži, šla sta na izlete v Raveno, Oglej in Videm, se sprehajala po romantičnih ulicah Grada ter ob večerih plesala v majhnih barih ali diskotekah. V Petrovi družbi je imela Eva občutek, da prvič zares živi. Veliko je vedel o Italiji in domačinih ter ji pomagal, da je resnično začutila utrip dežele, kamor je prišla na dopust. Še nikoli dotlej se ni počutila tako dobro in srečno.
Nato je prišel dan, ko je morala Petra pospremiti na vlak proti Rimu. Pripovedoval ji je, da se bo tam dobil s študijskim kolegom. »In ko se vrnem domov, si bom poiskal službo kot arhitekt,« je rekel. Eva je bila skoraj ob sapo. Na to sploh ni pomislila!
»Ja, potem … do naslednjič,« je rekla brezbarvno. Peter se je nasmehnil. Stegnil je roko, privzdignil njeno brado in jo poljubil. Njegov dotik ustnic je bil nežen kot sapica, vendar je zadostoval, da so se Evi zašibila kolena.
»Se vidiva kmalu …!«
Kot na oblakih je šla nazaj proti hotelu, da bi pospravila svojo prtljago.
Ko je prišla domov, je deževalo. Deževalo je tudi na prvi delovni dan. Petrovo delovno mesto je bilo prazno. Vendar ko je Eva vstopila v pisarno, je zanjo vseeno posijalo sonce: sredi njene mize je ležala sveža vrtnica – s samo enim popkom – ki pa se bo kmalu odprl in začel cveteti … Petrova pozornost!