Z rokami v žepih, s kapo na glavi in s šalom okoli vratu je brezciljno tavala po ulici. Pravzaprav čisto brez cilja le ni bila, saj je nameravala skočiti v trgovino po mleko za kavo. Upala je, da bo ob sedmih zvečer našla še kak liter mleka na polici. Ni šlo za navaden večer, silvestrovo je bilo.
Vsi okrog nje so bili že dalj časa veselo razpoloženi, ona pa je bila tako sama in osamljena. Pa čeprav je imela Gregorja, s katerim je hodila že štiri leta. Če se zvezi s poročenim moškim sploh lahko tako reče.
Res je, da je bila ta zveza nekaj posebnega, saj je bil nekaj posebnega tudi njegov zakon. Z ženo sta imela dva sinova in zakon, ki je temeljil na prijateljstvu, še bolj pa na obojestranski koristi, nikakor pa ne na ljubezni. Že pred poroko sta se strinjala, da bo seks prišel v poštev le toliko časa, da bosta imela otroke, sicer bo pa vsak od njiju lahko imel intimne prijateljice. Ampak vse v mejah dobrega okusa! Njegova žena se je bolj kot za moške zanimale za tovrstne prijateljice; zakon je pri tem idealna krinka.
Gregor je Martino na neki poseben način ljubil, vendar se ni nameraval ločiti, ker mu je prijateljstvo do žene in zakon sam več pomenil od nje.
Martina se je malo pred božičem nehala slepiti. Z vso močjo je vanjo udarilo spoznanje, da Gregor nikoli ne bo čisto njen. Nikoli ne bosta imela skupnega doma in ne družine. Nikoli ne bo smela v javnosti pokazati, da ga ima rada.
Tako se je brez kakršnega koli navdušenja tisti večer sprehajala po skoraj prazni trgovini.
Potem je zagledala v trgovino pridrveti simpatičnega mladeniča. Sledila mu je s pogledom. Skoraj tekal je med policami in potem končno le našel pakirane žemljice.
»Najbrž še en tak nesrečnik kot jaz. Sam na silvestrovo,« je pomislila in si zaželela, da bi se z njim pogovarjala.
Sočasno sta prišla do blagajne in se nasmehnila drug drugemu. Najprej je plačala Martina, takoj nato še on. Počakala je, da je pospravil drobiž, potem se je ojunačila in ga ogovorila. Zdelo se ji je, da ji nekaj besed s simpatičnim neznancem na tak večer lahko vnese vsaj malo topline v njeno osamljeno srce.
Vendar se je ta kratki pogovor s Petrom, kakor je bilo fantu ime, zavlekel v daljši pogovor, ki je spominjal že na osebne izpovedi. Drug drugemu sta zaupala, zakaj sta tu sama. Petra je na začetku decembra zapustilo dekle, s katero sta bila par tri leta. To ga je tako potrlo, da potem sploh ni mogel ničesar načrtovati za najdaljšo noč v letu. Zato je ta dan izkoristil za smučanje, s katerega se je vračal šele zdaj.
Martina pa se je čudila sama sebi, da je celotno zgodbo o Gregorju, skupaj s svojimi sklepi, da prekine to zvezo, zaupala človeku, ki ga vidi prvič.
Skoraj celo uro sta stala tam na mrazu, lučke in okrašene smrečice v bližini pa so ju opozarjale, da bo čez štiri ure že čas za nazdravljanje.
Ker je bila doma v bližini, Peter pa ne, ga je povabila s sebi na čaj. Tako sta se znašla v njenem stanovanju, pila čaj in prijetno kramljala. Kar mimogrede sta se dogovorila, da bosta skupaj pričakala novo leto. Toda kaj, ko Martina ni imela nikakršnih silvestrskih dobrot. Še šampanjca ni premogla! Tudi novoletne jelke ni bilo, saj se ji je ni ljubilo krasiti le za enega človeka.
»Kaj, ko bi zdaj, ko imaš gosta, vendarle poskrbela za malce prazničnega vzdušja?« je predlagal Peter.
In sta začela! Iz belega papirja sta izrezovala snežinke.
»Tako kot nekoč, ko smo kot šolarčki tudi v šoli izdelovali različne novoletne okraske,« se je navduševal Peter. Njegovo navdušenje je bilo nalezljivo in tudi Martina se je veselila kot šolarček.
»Da pa bo vzdušje še bolj praznično, lahko prižgeva nekaj dišečih svečk. Sicer ne spominjajo na novo leto, ampak saj ni treba, da jih gledava, lahko jih samo vonjava,« je veselo plosknila.
Zraven sta se si omislila še glasbo – in kot bi mignil, so bila okna polna belih okraskov, onadva pa že prava prijatelja.
Ko sta pogledala na uro, sta ugotovila, da do polnoči manjka le še deset minut. S čim naj nazdravita?! Martini je v glavo šinila imenitna zamisel: kar z energijskim napitkom. Predlog je bil soglasno sprejet.
Rečeno-storjeno! Tri, dve, ena ... Polnoč! Novo leto! Izmenjala sta novoletne želje in tudi novoletni poljub. Takega, kot se spodobi za prijatelje! Malo po polnoči sta se jima začela oglašati želodčka in sta zato spekla palačinke. To je bila ob skoraj praznem hladilniku skoraj edina izbira.
Ampak kljub temu sta se imela zares lepo. Čudovito! Ob štirih zjutraj sta se poslovila kot dobra prijatelja.
V naslednjih mesecih sta postala najboljša prijatelja. Peter ji je na njeno željo pomagal, da je počasi dala Gregorja na stranski tir in bilo je že poletje, ko je dokončno prekinila z njim. Začudena pa je ob tem ugotavljala, da je zdaj v njenem srcu nastal prostor za Petra. Tedaj se je med njima začela rojevati ljubezen.
Kot bi mignil, je spet prišel december in nato silvestrska noč. In prav za to noč sta hranila tisto pravo ljubezen, kajti dotlej je bilo razmerje le platonsko.
Spet sta bila v njenem stanovanju. Tokrat sta imela poln hladilnik hrane, tudi šampanjec ni manjkal. V dnevni sobi pa je stala izvirno okrašena novoletna jelka. Vse okraske sta naredila sama.
Oba sta bila kar malce na trnih. Prvič se bosta skupaj ljubila ... Toda skrbi in trema so bili odveč, saj je bilo enkratno, zato ni ostalo le pri prvič.
Zjutraj, ko sta se morala posloviti, kajti Peter je za tri tedne odhajal na službeno pot, ji je dejal: »Ljubim te in preostanek življenja si želim preživeti s tabo!« Martina mu je srečna skočila v objem in prikimavala. Da nikoli ne bosta pozabila te novoletne noči, sta še rekla.
Da bo res tako, pa se je Martina začela zavedati že dobra dva tedna po Petrovem odhodu. Po telefonu mu je hitela poročati: »Peter, tako sem srečna! V novoletni noči nama je uspel čudež! Očka in mamica bova!«
Ob teh besedah sta se tudi v Petra naselila ena sama blaženost in neskončna toplina.
To je bilo januarja. Zdaj, ko spet prihaja naslednja novoletna noč, ne bosta več sama. Z njima bo v zibki praznovala tudi njuna dojenčica Patricija.