Mitja šteje okroglih štirideset pomladi. Prijatelji ga »tolažimo«, da so to najlepša leta. Mitja pri tem pomisli na zdravo življenje, ki ga živi brez škodljivih razvad ... Razen … Prizna, da v tisti »razen« sodijo njegove damice. V množini. Tri so! In nobeni se noče odpovedati.
Zadnjič se je vsem trem zameril, zato sem mu kot najboljšemu prijatelju predlagala, da se jim oddolži s primernimi darili.
Ubogal je moj nasvet. Potem pa je čez nekaj časa menda takole pripovedoval svojemu novemu sodelavcu:
 
»Nisem vedel, kje začeti nakupovanje. V trgovini s spodnjim perilom? Na oddelku s kozmetiko? Kaj pa zlatarna? Parfumerija?
Žalostno sem ugotovil, da svojih 'ljubic' ne poznam dovolj dobro.
Pri tem mi je najprej pred oči stopila podoba najstarejše ljubice. Ime ji je Maja. Kadar sva sama in me poboža po licih, me objame in s tistim nežnim glasom zašepeta moje ime, se mi začne v glavi grozno vrteti. Pijan sem od vznemirjenja, vzburjenja in sreče. Takrat nisem sposoben misliti na nič drugega kot na njeno vitko, nežno in hkrati strastno ter lepo oblikovano telo. Sicer pa Maja nima le čudovitega telesa in zapeljivega glasu, temveč tudi čudovito dolge lase. Njena polt je temna, skoraj olivna. Ustnice so morda malce prevelike, vendar se naravnost stapljajo z njenim obrazom. Ni velika, pa tudi majhna ne, je pa postavna. In to pri svojih dvainštiridesetih. Kar prekipeva od energije. Včasih se vprašam, kaj vidi na meni. Imam namreč kar nekaj muh. To sem ji zadnjič tudi rekel.
Da ne pozna človeka, ki je brez napak in brez muh, je dejala moja Maja in me objemala.
V trenutku sem se spomnil na enega Majinih hobijev. Branje potopisov. Kaj če bi zanjo izbral kaj takega. Pot pod noge in proti knjigarni. Po knjigo za mojo najstarejšo ljubico.
 Meril sem korake proti knjigarni in bil z mislimi že pri drugih dveh damicah.
Obe sta precej mlajši od Maje. Pa nič ne de. Zakon narave pač!
Laura. Kratkolasa temnolaska. To je njen naravni videz. Ker pa ta danes ne velja več za modernega, se je iz temnolaske prelevila v rdečelasko. Na srečo v ne preveč kričečo. So pa zato precej vpadljiva njena ušesa. V levem ima kar pet uhančkov, v desnem le tri. Saj me je že spraševala, ali me ta njen nakit kaj moti, pa sem bil modro tiho. Le rahlo sem skomignil z rameni in se ji nasmehnil.
Tudi Laura je vitke postave. In nadvse je prikupna. Kadar opazim, da moški na cesti pogledujejo za njo, me zbode pri srcu. Svojevrstno ljubosumje! Najrajši bi jo imel vse življenje ovito v vato. Ker pa vem, da to ni mogoče, mi preostane le to, da čas, ki mi ga namenja, preživim kar se da prijetno.
Laura je kar precejšen materialist. Zato je pogosto rada v moji bližini. Njena posebnost in strast sta zbiranje misli in pregovorov. Prav zato me dostikrat zvabi v različne bukvarnice, kjer se mi pred vsemi obeša okoli vratu. Ona že ve, zakaj! Sicer pa na prazen žep, če prej ne, pozabim takoj, ko napiše kakšno pesem samo zame. Tedaj se mi oči orosijo in pri srcu se mi milo stori. Tako kot večina moških se tudi jaz herojsko zadržim, da solzice ne pritečejo po obrazu.
Kaj če bi ji podaril zbirko pesmi? Kaj pa če bi tako Maji kot Lauri podaril darilni bon, pa naj sami izbereta?
Potem sem se v mislih posvetil tretji damici.
Diana. Za moje pojme lepša kot tista angleška princesa Diana. Predvsem pa je »moja« Diana tudi moja najmlajša damica. Je grozno občutljiva. Nežna in mehka človeška duša, ni kaj. Take je treba varovati. Vsaj enega človeka morajo imeti, da se mu zaupajo in se zjočejo na njegovi rami. Diana ima srečo! Mene ima. Kadar ji je še posebno hudo ali če se počuti ogoljufano oziroma prizadeto, potem še najbolj pomaga to, da jo peljem nakupovat. Ko izbira stvari, vedno hoče, da svetim zraven, pa čeprav se na vse tiste kozmetične svinčnike, torbice in škatlice popolnoma nič ne spoznam. In Diana se vedno vrača iz teh trgovin s celo goro kozmetičnih sredstev pa seveda z usti, razpotegnjenimi v širok nasmeh do ušes. Kar me popolnoma osrečuje.
Čeprav je najmlajša, je med vsemi mojimi damicami najvišja. Tudi ona je temnolasa. Naravna rjavolaska. Ima srednje dolge in rahlo valovite lase, ki si jih pogosto spne v čop. Zdi se mi, da je njen prikupni obrazek z nekaj pegicami po nosu tako še izrazitejši. Sploh si ne morem predstavljati, da bi jo kdaj kar koli presvetlilo in bi se preselila daleč proč od mene. Najbrž bi jo na kolenih prosil, naj se vendar preseli nazaj, kam v mojo bližino.
Globoko sem vdihnil svež zrak in pospešil korak. V hipu se mi je zazdelo, da sem hkrati z zrakom zajel tudi svežo idejo, kako se »odkupiti« moji najmlajši damici. Presvetlilo me je, da bi tudi njej preprosto podaril darilni bon za 'njeno' parfumerijo.
V mislih sem zdaj imel tri darilne bone. Maja in Laura naj bi ga zapravili v knjigarni, Diana pa med šminkami.
Briljantna ideja!
Že čez nekaj minut sem bil v knjigarni in kmalu zatem na svežem zraku. V žepu sem imel dva darilna bona. Vsota niti ni bila majhna, prevelika pa tudi ne.
Pred očmi se mi je naslikal trgovkin izraz na obrazu, ko sem ji pojasnil, da sta darilci za moji dve 'ljubici'. V obraz je postala škrlatno rdeča. Po vseh pravilih bi mene moralo biti sram, saj imam jaz dve ljubici, ne ona. Če bi vedela, da so damice tri! In kako hitro je 'presodila' položaj, čeprav ni poznala nobenih dejstev!
Napotil sem se proti Dianini kozmetični prodajalni. Tudi trgovki v parfumeriji sem sprva nameraval povedati, za koga bom potreboval darilni bon, a sem se še pravočasno zadržal. Bom rajši tiho, da ne bom še nje spravljal v hudo zadrego.
Tako! Darilca za moje damice so bila kupljena, moja denarnica precej lažja, jaz pa še posebno zadovoljen.«

Mitja je končal pripoved, sodelavec pa ga je tako kot trgovka postrani gledal, češ, a zdaj pa še meni razlagaš o svojem perverznem življenju.
Mitja se je pri tem prešerno zasmejal in veselo povedal:
»Ja, takole gre ta stvar: Maja je moja prekrasna, noro privlačna žena, Laura in Diana sta sestri. Moji osemnajstletni hčeri, dvojajčni dvojčici. Laura je tri minute starejša. Na Lauro in Diano sem grozno ponosen. Majo pa že od nekdaj neskončno ljubim in tako bo ostalo tudi v prihodnje!«