Vstopi v pisarno. Sam … Prvič. Začutim tisti nori občutek, tisto nekaj … kakor da se poznava že vse življenje … Nasmeh, prijazna beseda, pogledi … Na svidenje do naslednjič. Tako se dogaja leta in leta, vse do tistega usodnega dne, ko prejmem njegovo elektronsko pošto … »Greš z mano na kavo?« »Ja, seveda ... ampak samo enkrat, ker ne želim, da moj mož kar koli posumi … Jaz tega ne delam … Imam otroke, živim za družino …« »Seveda, ni problema, samo danes ...« Pogovori, nasmehi, pogledi, dotiki … »Veš, lepo mi je s tabo!« »Enako, a sem poročena in tega ne bova več ponovila … Sva si prenevarna!« »Vem!«
Novoletni ples …On in jaz, oba sva tam. Naključno? Namerno? »Greš plesat?« »Seveda!« Pleševa tesno objeta, občutek je božanski. Ta njegov vonj … dotik obeh teles, njegov objem …
»Te peljem domov?« »Saj veš, da ni treba, nisem daleč doma …« »Te bo zeblo, kriv bom pa jaz,« se hudomušno nasmehne. Pridem v avto. »Te zapeljem domov ali greva kam na pijačo?« V meni vre … Žgoč ogenj, ki me hoče zadušiti. V meni se naenkrat prebudita obe strani mojega jaza. Ena kriči, pojdi domov k družini, imaš moža in otroke, ne smeš …! Druga stran mi pravi, pojdi, to je tvoja edina priložnost, da boš z njim ... ne veš, ali se bo še kdaj ponovilo! »Pojdiva na pijačo!« me prime za roko in se odpeljeva. Daleč stran od mojega doma, od ljudi, ki bi naju lahko poznali. Razburljivo, zanimivo, noro … Počutim se kot najstnica, ki gre prvič na zmenek. Pričakovala sem, da se bova v avtu pogovarjala, se smejala svojim norostim, vendar je čista tišina … samo radio igra … On me še vedno drži za roko. Nato nekje ustavi, se obrne proti meni in začneva se poljubljati … kot da je svet obstal … tako lepo, tako prijetno, tako čudovito … »Sanjam?« »Uščipni me, da bom vedela, da ne sanjam.« Stisne me k sebi: »Ne, miša moja, ne sanjaš …«
Prideva do nekega lokala, vstopiva … Pogledi ljudi … veva, zakaj: on starejši, jaz mlada. Ne ozirava se na to, preprosto sva srečna … Naročiva pijačo in se vseskozi drživa za roke. Pogovarjava se, se smejeva, gledava … gledava, kot da sva zamudila vsa ta leta, ko nisva bila skupaj … Pa vendar tudi on – čeprav je ločen, ima žensko … tudi on ne sme … Ironija? Usoda?
Odideva proti domu. Tokrat se vmes večkrat ustavi, najina usta se združijo, telo preplavi občutek blaženosti, nežnosti … Občutek, da bova eksplodirala … A več od poljubov ne greva … ne smeva … Težko se je zadržati, pa vendar … »Lahko noč, miša, lepo spi in misli name.« »Enako … Se vidiva, se slišiva v službi …«

Minevali so dnevi, tedni, meseci, zgodilo pa se ni nič. Samo kdaj pa kdaj kakšen telefonski klic, pogovori …
In nato udarec. Moj mož je umrl … ostala sem sama, osamljena … sama z otroki. Zame so prišli težki časi: Kako živeti naprej? Bom zmogla? Bom znala? Sem sposobna za vse sama? Sem! Vse sem naredila, vse sem zmogla, sposobna sem za vse, zdaj to vem! Tudi zbolela sem, a k sreči je bil rak pravočasno odkrit. Operacija in nato dolgo, šestmesečno okrevanje … Ogromno je bilo solza, bolečine … dolga doba soočenja same s sabo: Kaj sem naredila narobe, da se mi je to zgodilo? Kje sem grešila, da sem si to zaslužila? Sama sem … tako zelo osamljena….

In nekega dne spet klic. »Pogrešal sem te, ne morem brez tebe.« »Tudi jaz brez tebe ne, a kaj, ko nisi sam … Bodi z njo, imej jo rad, mene pusti …« »Nikoli te ne bom pustil …« Tišina. »Greva na kavo?« »Dobro veš, da ne bo ostalo samo pri kavi!« »Vem.« »Kam greva?« »Prideš k meni? Ni je doma, za vikend je odšla k mami.« »Moj bog, k tebi naj pridem? Kaj če naju kdo vidi? Kaj če se razve?« »Dokler si z mano in mi zaupaš, se nama ne bo nič zgodilo!« O moj bog, kako sem ga pogrešala, kako sem si ga želela, vendar me je grozno strah … Tišina … »Ej, miša, si še kje?« »Sem …« »Prideš?« »Strah me je …« »Naj te ne bo, tu si varna.« »Pridem!« Srce mi noro razbija, od razburjenja se vsa tresem, od sreče bi najraje zavpila na glas. Ko pridem k njemu, se le bežno poljubiva in izgineva v hišo … Ne govoriva, ne gledava se več. Govorijo strasti, poljubi, objemi … Začne me slačiti, jaz njega … Ko sva oba gola, me samo opazuje. »Moj bog, kako si lepa! Imaš tako čudovito telo!« »Odnesi me v posteljo,« mu rečem. Najini telesi se združita, ustnice se ne nehajo poljubljati, strast se stopnjuje … vsa strast, ki se je leta in leta nabirala v naju, izbruhne v tem trenutku. Najini potni telesi ne znata nehati … božansko je! Ko se umiriva, tesno objeta obleživa na postelji. Besede niso potrebne … a vendarle: »Ljubi, kako naprej? Jo boš zapustil? Boš ostal z mano? Vedno si mi govoril, da bi bil rad z mano, a nisem bila sama … Zdaj sem … mi poveš, kako naprej?« »Saj veš, da jaz nisem sam.« Žgoča bolečina v prsih … dvom … tišina … Ostanem brez besed. Za nocoj je tale pogovor končan. Ne želim slišati nobenega izgovora več … Vseeno še upam … V objemu drug drugega sva zaspala …

Kličem enkrat, kličem drugič … telefon zvoni v prazno … Ne oglaša se. Počasi spoznavam, da se boji. Mene? Zapustiti njo? Najine skupne prihodnosti? Kaj bodo govorili, ker je on več kot deset let starejši od mene? To so vprašanja, ki jih zastavljam sama sebi, ker jih njemu ne morem, saj se ne oglaša več na telefon … Spet boj same s sabo … Zakaj? Zakaj?!
Klic. »Zdravo, miša! Kako si?« »Ubila te bom! Kaj mi delaš? Kako mi to lahko delaš?« »Oprosti, saj veš, da ne gre drugače.« »Res ne ali pa nočeš, da je sploh drugače?« Boli, ker sem tudi jaz samo ena tistih žensk, ki se jim to dogaja ali se jim je zgodilo … Boli, ker ne znam reči NE, ker ne znam potegniti črte, saj za naju očitno ni skupne prihodnosti … »Veš, spet sem sam … Boš prišla k meni?« Telo mi preplavi čuden občutek, grlo hoče zavpiti NE … A ne zmorem … Moj drugi jaz se že prha, liči, lepo obleče in odide k njemu. Noro se ljubiva, noro poljubljava, oba jočeva … se smejeva, težko dihava, kot da se je svet ustavil. Moj bog, tako ne more iti naprej. »Ljubi, a boš kdaj moj? Boš ostal z mano?« »Mogoče … Veš, ona je zelo bolna, nujno mora na operacijo …« Uide mi, ne pomislim – ali pač: »Upam, da bo kmalu umrla«! »Ne govori tako, ne smeš!« »Če si pa to želim … želim biti s tabo, te ljubiti, skrbeti zate, se ljubiti vsak večer , zaspati s tabo in se vsako jutro zbuditi ob tebi …« »Tudi jaz si ne želim ničesar bolj od tega, ampak saj veš, da ni vse samo odvisno od mene.« »Halooo, od koga pa?« Spet dvom … njegove besede zabolijo, začutim nekakšno neiskrenost v njegovem glasu … boli … Pa vendar apet zaspiva tesno objeta drug ob drugem … Nato se tokrat slišiva vsak dan. Kako si? Otroci? Kaj delaš? Misliš kaj name? Noro, božansko, prelepo.

»Ej, miša, sam sem … Prideš?« Seveda grem, vendar se mi prvič porajajo dvomi, ko se peljem proti njegovemu domu. Zakaj vedno jaz k njemu? Zakaj ne pride še on k meni? Vedno najde kak izgovor, jaz pa takoj priletim, če mi samo omeni, da je spet sam. Počasi se zavedam, da tako res ne bo šlo več naprej, toda ko leživa drug ob drugem, vsi dvomi spet izginejo. Tokrat se sredi noči zbudiva skoraj istočasno. Strastni poljubi, objemi, nežno ljubljenje, globoko dihanje, pogledi, nasmehi … čarobno … noro … »Veš, ti si edina, v vseh najinih letih, s katero sem se imel res res lepo … najlepše, če to želiš slišati.« »Kaj pa je zdaj to?« »Nič, samo povem ti.« Odhajam domov, kakor da plavam na oblakih. Zaspim kot angel.
Kličem … nič … Kličem drugič … spet nič. Spet se že nekaj mesecev nisva slišala … Konec? Čakam klic … Še vedno upam …To je še vedno nedokončana zgodba.