»Včasih še kar ne morem verjeti.« Ana je pogledala svojo prijateljico z žarečimi očmi. »Gregor in jaz. Mož in žena. Si lahko misliš kaj takšnega?«
»Ne,« je rekla Saša suho. Gregor Farber, avanturist, kot zakonski mož? To ji nekako ni šlo skupaj. Pa Ana? Zasanjana in romantična. Včasih je bila malo naivna in tokrat zagotovo tudi slepo zaljubljena do ušes.
Tri tedne pozneje sta prijateljici spet sedeli skupaj. Ana je bila v zelo slabem stanju. »Rekel mi je, da vse skupaj poteka prehitro,« je zasmrkala že tretjič. »In da naj se ne obremenjujem s čustvi, zdaj ko bo odpotoval … Ah, Saša, zanj je vse tako preprosto.«
»Tega pa ne bi rekla,« je zamrmrala Saša.
Ana je Gregorja spoznala na neki sejemski prireditvi. Takrat je fotografiral za revijo o potovanjih, Ana pa je predstavljala ponudbo svojega podjetja. Zaljubila sta se na prvi pogled in kmalu je bila v njunem besednjaku zveza »za vedno«. Da je Gregor na vse skupaj gledal bolj neobvezujoče, Ana sploh ni hotela slišati.
Prvi dnevi brez njega so bili težki. Skozi življenje se je prebijala s praznim pogledom in popolnoma apatično; Saša se je trudila, da bi jo razvedrila in jo potegnila iz osame – vsak dan jo je vabila na kosilo k sebi ali v restavracijo.
»Moški za sosednjo mizo že ves čas pogleduje k tebi,« je Ano opozorila prijateljica na nekega moškega v gostilni.
»To je Gregorjev brat,« ji je odvrnila ona.
»Aha.« Saši je uspelo samo zavzdihniti, kajti moški se je že pojavil pred njima.
»Živijo, Ana.« Zadržano se je nasmehnil. »Se me še spomniš? Ime mi je Jernej. Mislim, da sva se videla samo enkrat,« je dodal v pojasnilo. »Kako si? Se je Gregor kaj oglasil?«
Ana je globoko zajela sapo. »Ne. Ne, odkar mi je dal košarico.«
»Oh,« se je začudil Jernej. »Žal mi je. Ali sta …«
»Želela sva se poročiti.«
Ani je stavek kar ušel z jezika; v hipu je zardela.
»Žal mi je,« je še enkrat nekoliko bolj presenečeno ponovil on. »No, potem pa … lepo se imej!«
»Moški!« je dejala Saša, ko je odšel.
Ja, moški! V tem trenutku je Ana čez to polovico človeštva mirno potegnila križ. Lahko je bila le ironija usode, da se je Gregorjev brat nenadoma pojavil v njenem življenju. Po srečanju v gostilni ji je naslednjič pomežiknil pri prehodu za pešce, tretjič sta se srečala, ko je ravno prihajala iz trgovine, in ko se je v soboto sočasno pojavil na tržnici, se je morala Ana proti svoji volji prav nasmehniti.
»Zadnje čase te povsod srečujem,« je dejala.
Jernej se ji je nasmehnil nazaj. »Tudi jaz tebe.«
Morda je zaradi dejstva, da sploh v ničemer ni spominjal na svojega brata, sprejela njegovo povabilo na zmenek. Tako sta kmalu zatem sedela ob kapučinu in klepetala. In šele ure pozneje se je Ana zavedela, da niti z besedo nista omenila Gregorja.
Od njega je nekaj tednov pozneje dobila razglednico iz Avstralije. Na njej je bilo nekaj neosebnih besed, ki niso povedale ničesar. »Ne ljubi me,« je rekla glasno in strgala razglednico. »Ne ljubi me,« je ponovila še v ogledalo.
Le počasi je to spoznanje pripotovalo iz njene glave do srca. In prišli so dnevi, ko se je počutila tako dobro, kot da se ne bi nič zgodilo. Nato se je Gregor spet pojavil v njenih sanjah in vse bolečine so se povrnile. Vendar so takšne sanje postajale čedalje redkejše.
»Je mogoče, da zadnje tedne veliko časa preživiš z Jernejem?« Saša jo je pozorno motrila z očmi.
»Zelo je prijazen,« je odvrnila Ana.
»Prijazen?« Saša je raztegnila besedo v nedogled.
»Ja, prijazen.«
 
Minili so štirje meseci. Čas je zacelil nekaj ran in postavil življenje v drugo luč. Ideja s poroko je bila resnično že pozabljena. Ana je zavzdihnila in se opomnila, da te napake ne bo ponovila še enkrat.
»Kino in večerja. Zveni odlično. Torej se vidiva.« S tihim nasmeškom je Ana odložila telefon. Jernej je v tem času postal njena stalnica. Ali še več? O tem v resnici ni veliko razmišljala.
Pri vratih je pozvonilo, ravno ko se je okopala. Zavila se je v plašč in razmišljala, da je prišel prej, kot sta bila zmenjena.
»Kar naprej,« je rekla, še preden je dokončno odprla vrata – in presenečeno obstala. S praga jo je gledal nasmejani Gregor.
»Krasen sprejem. Si me pričakovala?«
Brez nadaljnjih besed je mimo nje stopil v stanovanje.
»Si se že vrnil?« Anin glas je bil zamolkel. Odkašljala se je. Ni bila pripravljena na tak naval starih čustev, na hladno prho znoja, ki ji je stekel po hrbtu – na Gregorja.
»Očitno. Si me vsaj malo pogrešala?« Stopil je tik pred njo. Njegov nasmeh in globok pogled sta v njej prebudila stare spomine, ki so jo oplazili kot nevihta. Ljubeči in nežni Gregor. Gregor, ki jo je prijel za roko in ki bi mu povsod sledila. In Gregor, ki ji je dal košarico. Stopila je korak nazaj.
»Kaj hočeš od mene?« je vprašala. Velika ljubezen do njega je bila pozabljena, zdaj se je ob pogledu nanj počutila le še žalostno in prazno.
»No, no,« je pogovor obrnil na šalo. »Tako zadržana?«
Nenadoma je položil roko na zadnji del njenega vratu in jo potegnil k sebi. Ana je okamnela pod njegovem poljubom, dokler je v življenje ni povrnil hrup. Sredi sobe je stal Jernej in ju molče gledal. Mar ni zaprla vrat? Hitro se je rešila Gregorjevega objema in se tesneje zavila v kopalni plašč.
»Gregor se je vrnil,« je rekla trapasto.
Jernej je pokimal. »Vidim. Potem vaju ne bom več motil.«
In še preden si je Ana lahko opomogla od presenečenja, je bil že zunaj pri svojem avtomobilu.
Gregor jo je porogljivo opazoval. »Te je tolažil moj mali brat?« V njegovem glasu je bilo zaznati aroganco.
V Ani se je dvignil val besa. Ne da bi se sploh zavedela, je Gregorju primazala zaušnico, ki je na njegovem licu za seboj pustila rdeč madež. »Kako si beden!« je vzkliknila. »Izgini iz mojega življenja!«
Ko so se vrata za njim zaprla, se je Ana sesedla na zofo. Njena kolena so se tresla.  To bi bila morala storiti že veliko prej, ji je prešinilo možgane, medtem ko je mešanica histeričnega smeha in ihtenja pretresala njeno telo.
 
»Ti?« je bil presenečen Jernej. Minilo je teden dni – dovolj časa za premišljevanje.
»Ja, jaz. Lahko vstopim?« je vprašala Ana.
Sledil ji je v stanovanje in se poleg nje usedel na kavč. Molčala sta. Ana je bila nenadoma precej vznemirjena, zato se je morala zahihitati.
»Gregorju sem primazala klofuto.«
Jernej jo je še vedno molče gledal.
»Mislim, da je res svinja. Nič več ne čutim do njega …«
Zdaj so se njegove oči počasi dvignile.
»To mi je postalo jasno, ko se je po dolgem času pojavil pred mano,« je nadaljevala. »Zaljubila sem se v drugega.«
Odmor. Tišina. Le Jernejeve ustnice so nekoliko trznile.
»Prosim, poljubi me že enkrat,« je izbruhnilo iz nje. »Obljubim, da ne bom takoj govorila o poroki.«
Tiho se je nasmehnil in jo prižel k sebi. To je bil dober občutek – topel, varen, nov in kljub temu poln zaupanja.
»Škoda.«
Je res to rekel? Ali pa si je Ana vse skupaj samo domišljala? Ni pomembno, glavno, da so se njune ustnice končno srečale …