Stala je popolnoma pri miru in nepremično zrla v ploščo. Tako zelo je bila zaposlena z mislimi, ki so bliskovito begale po njeni glavi, da je še dihati skoraj prenehala. Zato sprva sploh ni opazila, da nekdo stoji le nekaj metrov stran od nje in jo radovedno opazuje.
Da, Igorju je bila neznanka takoj všeč. Ni si znal razložiti, a zdelo se mu je, da je nenavadno skrivnostna ženska. Po eni strani krhka, nežna in ranljiva, po drugi strani pa je izžarevala močno voljo, energijo in, da, tudi privlačnost.
»Na takem kraju, mene pa sredi belega dne vse silnice vlečejo k popolni neznanki,« je nejevoljno pomislil. Ni si mogel pomagati, ni želel vlačiti s seboj teh občutkov, ki jih je gojil do te neznanke, a narava je bila močnejša. Ob pogledu na simpatično žensko je začutil eno samo zadovoljstvo in hipnotično blaženost.
Nato se je malce premaknil v njeno smer in se potrudil, da je prebral, kar je pisalo na nagrobni plošči. Ko je videl zapisano moško ime ter datum rojstva in smrti, se je zdrznil. Saj res, kako da sploh ni pomislil na to. Očitno ji je umrl mož, on pa tu zraven sanjari o njej. Da ga ni sram! O, pa še kako ga je postalo sram! Tako zelo, da se je začel kar potiti. Zdaj je do ženske poleg privlačnosti začutil še usmiljenje. 
»Ubijalska kombinacija čustev,« si je mislil pri sebi.
Glasno pa je dejal: »Moje sožalje!« Premaknil se je k njej.
Maja je šele tedaj zagledala moškega ob sebi in sprva rahlo odskočila.
»Oprostite, nisem vas videla,« ga ni hotela vznemirjati in prestrašiti.
»Moje sožalje,« je še enkrat ponovil, tokrat tišje.
»Vaš mož?« se je pozanimal.
Pogledala ga je, se rahlo nasmehnila in prikimala.
»Žalujete?« je vprašal, potem pa se je ugriznil v jezik, saj se je zavedal nesmiselnosti vprašanja.
»Da, a ne za njim,« je mirno odgovorila Maja.
Njen odgovor ga je nemalo šokiral. Komaj je izjecljal: »Za kom pa?«
»Za izgubljenim življenjem, ki sem ga preživela z njim,« je tokrat odločno pristavila in ga pogledal naravnost v oči.
Zazdel se ji je zelo prijeten mlad moški. Neznanec, ki se mu lahko zaupaš in za katerega veš, da ti bo prisluhnil. Veš, da ti bo ob njem odleglo, da si boš olajšal ranjeno dušo, ranjen ponos in krvaveče srce.
Obrnil se je proti njej, jo z obema rokama prijel za ramena in tiho zašepetal: »Poslušam!«
Maja je v hipu začutila željo, da mu v čim krajšem času pove bistvo svoje življenjske zgodbe. Ni vedela, kako je to mogoče, a zdelo se ji je, da je našla prijatelja.
Globoko je vdihnila in začela praviti: »Semkaj prihajam le zato, ker tukaj lahko črpam moč, energijo in vzpostavljam stik sama s seboj. Verjamem, da se sliši malce čudaško, če ne že kar trčeno, ampak je res. Čutim, kot da tu gradim temelje za novo življenje. Upam, da bo boljše, kot je bilo mojih zadnjih deset let. Toliko časa sem bila namreč poročena z njim. Ni hotel imeti otrok, zato sem se jim tudi jaz odpovedala, čeprav sem od nekdaj sanjarila o družini z vsaj dvema otrokoma. Pred letom dni pa me je njegovo priznanje, da ima nezakonskega sina še od prej, preden je spoznal mene, povsem šokiralo, ohromilo in me čisto zlomilo. Povedal je, da ga je priznal, a da z njim nima stikov, prav tako ne z otrokovo materjo, ki kot samohranilka živi v Zagrebu. Le preživnino je plačeval zanj. Za svojega otroka. Ni mi šlo v glavo, da sem toliko časa živela z ničvrednežem, ki že od začetka laže svoji ženi in tako rekoč zanika svojega otroka. Kakšen človek je to, ki ne želi imeti stika z otrokom, s svojo lastno krvjo?!
Tako sem premišljevala in se iz dneva v dan bolj zapirala vase. On pa, namesto da bi me skušal razumeti in tuhtal o primerni rešitvi za ohranitev najinega zakona, je začel zahajati ven. V družbo. S prijatelji. Kmalu pa tudi oni zanj niso bili več pomembni, saj je spoznal drugo žensko. Le dva meseca sta se poznala, ko me je postavil pred dejstvo: 'Drugo ljubim! Tebe ne morem več, ko pa se tako čudno obnašaš. Ločil se bom, pa če ti je prav ali ne!'
Seveda mi je bilo prav! Po vsem, za kakršnega se je izkazal, niti pomislila nisem, da bi ostala z njim. Še preden pa je sploh vložil ločitvene papirje, je povzročil prometno nesrečo in v njej umrl. Tega mu seveda nisem ne želela ne privoščila, a kar se je zgodilo, se je. To je bilo pred pol leta. Zelo malo ljudi ve, da bi bila danes ločenka, če ne bi bila vdova.
Najhuje pa mi je, ker bom najbrž ostala brez otrok. Moja biološka ura se namreč izteka.«  
Maja je zajokala, Igor pa jo je nagonsko stisnil k sebi in jo začel tikati: »Saj nisi stara, še prav lahko boš imela otroke.«
»Skoraj osemintrideset jih že imam,« je hlipala v njegovem objemu.
Zdaj je bil za pripoved na vrsti Igor. On na pokopališče ni prišel k pokojni ženi, ker je nikoli ni imel, temveč je prinesel svečko prijatelju, ki je umrl pred nekaj meseci. Tudi prometna nesreča. 
»Ti pa kar takoj povem, da imam hčer. Osem let je stara in že tri leta živi pri meni. Njena mati, moje bivše dekle, se ji je odpovedala, ker se je z novim možem arhitektom preselila v Avstralijo. Tako da vem, kakšni so občutki, ko pomisliš, da se je nekdo, ki ti je bil blizu, zmožen odpovedati lastnemu otroku.«
Obema se je zazdelo, da ju je njuno priznanje povezalo; kot bi ju združila podobna usoda. Igor se je rahlo nasmehnil in malo v šali rekel: »Tako da če želiš, imaš še vedno lahko otroka. Moja mala Laura bi bila presrečna, če bi jo taka ženska, kot si ti, hotela za svojo hčer.«
Zdaj se je tudi Maja nasmehnila. Seveda besed ni vzela čisto zares, a ji je ob spoznanju, da utegne biti Igor pravi prijatelj za vse življenje, močno odleglo. 
   
                                ******
Ni se motila. Res je postal pravi prijatelj! Ampak tudi Igor se ni motil, ko je že tam, na pokopališču začutil, da se utegneta zaljubiti. In se ljubiti celo življenje!
Da, tudi to se je kmalu zgodilo. Po nekaj mesecih, ko ni minil dan, da se ne bi videla ali vsaj slišala, sta spoznala, da spadata skupaj tudi kot partnerja, ki se ljubita. Mala Laura je bila presrečna, ko se je njen očka poročil z najlepšo žensko in je ta postala njena mamica.
Družinska sreča pa se je še povečala prav včeraj, ko je Maja pri enainštiridesetih letih rodila zdravo deklico Metko.