Hanin novi sosed ni bil le mlad in prijetnega videza, ampak tudi psihopat. Zamišljeno je pravkar opazovala njegovo vabilo v roki. Pri vsakem drugem bi ji ta staromodni način osvajanja zelo ugajal. Ampak če je moški že tako precej čudaški … Seveda je priznala, da nekoliko tudi pretirava. Kadar ga je srečala na cesti, jo je normalno pozdravil in se ji lepo nasmihal. Vendar mora imeti, kdor rad krasi avtomobile z jajčnimi lupinami, kot ga je videla početi zadnjo noč na parkirišču, neko duševno motnjo.
Nehote je Hana pogledala skozi okno. Že dva meseca je Luka Gerster stanoval v bloku nasproti njenega. »Če se ne bi zgodilo to s pirhi, bi zdaj od veselja poplesavala po sobi, ker me je ta skrivnostni lepotec povabil na kavo,« si je mrmrala Hana.
Odločno je stresla z glavo in odložila vabilo. Zdaj mora po nakupih. Bila je sobota in če ne bo pohitela, v nedeljo ne bo imela nič za pod zob. Po nakupu bo Luka vljudno, vendar 100-odstotno zavrnila. Vzela je avtomobilske ključe in si oblekla plašč. Komaj je stopila skozi vhodna vrata, že je doživela manjši šok – Luka je stal ob njenem avtu – le kje drugje – in čakal, očitno nanjo.
»Živijo,« je pozdravil Hano in zalotila se je pri razmišljanju, da je imel nadvse privlačen glas, prav nič psihopatskega.
»Ste dobili moje povabilo?«
Hana je pokimala. »Hvala. Zelo lepo od vas, da me želite … emm … bolje spoznati.«
Zasmejal se je in bil pri tem tako simpatičen, da se je vsa omehčala. Previdno! Pomisli na to, kaj počne z avtomobili, se je opomnila. Na glas pa je rekla: »Lahko …« Le zakaj ji zavrnitev ni šla z jezika?
»Že danes ali šele jutri?« je hitro vprašal Luka. Njegov nasmešek se je še razširil.
»Danes,« so rekla Hanina usta naravnost iz srca, ona pa se je ob tem spraševala, kje je obtičal njen razum.
»Super,« se je razveselil Luka. »Kaj pravite, da bi kavico spila kar takoj?«
Spet se je začel notranji boj med srcem in razumom. »Seveda, zakaj pa ne,« je odgovorila in šla za Luko v njegovo stanovanje, ki je dišalo po sveže pečenem pecivu. Za hip se je zdrznila, ko je zaprl vrata, saj se je spomnila njegovega čudnega vedenja prejšnji večer na parkirišču. Opazovala ga je, kako je nekaj brkljal okoli vetrobranskih stekel tujih avtomobilov, sama je nato naslednji dan na svojem steklu odkrila jajčne lupine in zmrznjen beljak. Vendar to še ne pomeni, da je nevaren … kajne?
Previdno se je razgledala. Ugotovila je, da si je uredil zelo prijetno gnezdece, imel je okus za izbiranje pohištva, tudi nekaj uokvirjenih fotografij, kar sicer ni preveč tipično za moške.
»Skuhal nama bom kavo. Medtem se mirno lahko razgledate.« Luka je izginil v kuhinjo.
Hana je stopila k fotografijam. Na vseh se je smejal deček, približno sedmih let. Previdno je prijela eno sliko. Morda njegov nečak? Ali …
»Nejček,« je zaslišala glas za sabo in se tako zdrznila, da je skoraj spustila sliko na tla. Obrnila se je.
»Groza, Luka, kako si me prestrašil!«
»Torej se že tikava. Me veseli.« Njegov obraz se je raznežil, ko je gledal otroka na sliki. »Moji bivši ženi se je vedno zdelo trapasto, da ga kličem Nejček. Nejc se mi zdi preveč odraslo …«
Hanine misli so delale s polno paro. Bil je torej ločen in imel je sina. Je bil že pripravljen na novo zvezo?
Lukov glas je prekinil njeno razmišljanje. »Preselil sem se le nekaj ulic stran, da lahko Nejček peš pride do mene, kadar hoče.«
»Še nikoli ga nisem videla pri tebi,« je prijazno pripomnila Hana.
»Ali tako natančno opazuješ, kdo me obiskuje?« Luka se je široko nasmehnil. Vendar jo je odrešil odgovora, saj je opazil, da jo je spravil v zadrego. Taktno je stopil do okna in se razgledal po okolici: »Oh, pa ne ravno zdaj!« je vzkliknil.
Hana se je zdrznila. »Kako, prosim?«
»Nejček na pohodu!« je naznanil Luka.
Hana ni razumela: »In kaj je pri tem tako slabega? Mislila sem, da lahko pride, kadar si želi.«
»Mračno razpoloženje na Lukovem obrazu se je razblinilo. »Ja, seveda. Ampak ko človek končno zbere pogum in povabi na kavo lepo sosedo, si ne želi nobenih presenečenj. Tudi najljubši sin na svetu bi to moral razumeti. Pa prav zdaj, ko je namazan z vsemi žavbami … poln norih idej. Ampak, saj to je normalno v njegovih letih.«
»V tvojih pa ne več,« je povzela Hana in se takoj ugriznila v jezik. A bilo je prepozno.
»Zakaj? Kaj misliš s tem?« Presenečeno jo je gledal, medtem ko se je ona spet bojevala sama s seboj. Njen razum je govoril: z besedo na dan, če si želita dati možnost, bosta tako ali tako morala vse pojasniti.
Globoko je zajela zrak: »Se ti zdi normalno, da odrasel moški sredi noči na vetrobranska stekla lepi jajčne lupine?«
Luka jo je gledal, dolgo sekundo je v prostoru vladala tišina. Nato se je začel smejati.
»Takrat si me opazovala, zdaj pa misliš, da sem …«
»Točno,« je rekla hitro.
»Naj te pomirim. Kar si videla, ni bilo okraševanje, ampak sem poskusil rešiti, pravzaprav odstraniti, kar se je dalo,« je rekel mirno.
Hana ga je gledala. »Ampak kdo pa je jajčne lupine vrgel na avtomobile?«
»Ja, le kdo. Nejček, seveda!«
Njegov pogled je potoval proti vratom, pred katerimi se bo vsak čas pojavil njegov sin. Tiho je rekel: »V petek je bil pri meni in si je zaželel, da bi skupaj izdelovala pirhe. Ker je bil ravno v velikonočnem razpoloženju …«
Hana je le s težavo prikrivala smeh: »Sredi januarja?«
»Sredi januarja. Kdo bi vedel, kako otrokom delujejo možgani … ker se nama je zadeva ponesrečila, sem mu naročil, naj pirhe odnese v smeti, vendar je z njimi raje malo okrasil avtomobile. Ko sem to opazil, je bilo že prepozno, lupine so se že prijele stekel.«
»Vem, saj sem se naslednje jutri mučila z odstranjevanjem zmrznjenega beljaka,« se je hihitala Hana.
Luka je skomignil z rameni.
»In kaj bom dobila za odškodnino?« se je pošalila ona.
Pri vratih je pozvonilo. »Oči, jaz sem. Odpri!« je skozi vrata kričal vesel otroški glas.
»Rada bi odškodnino?« Luka je pokazal v smeri vrat: »Ponujam ti srečanje s pravim malim vragom. Pa še en kos peciva in kavo, pa prelestnega soseda – torej mene.«
Gledala sta se hip predolgo, preden je Luka stopil do vrat, da bi končno oprl svojemu nepotrpežljivemu sinu.
Ne Hanino srce ne razum nista nasprotovala njegovim sladkim obljubam.