Vsak večer sem poslušala isto pesem: moji dve sostanovalki sta nenehno razpredali o svojih spolnih izkušnjah. Obe sta šteli šele šestnajst let, sama sem se bližala polnoletnosti, obe sta preizkusili že ducat fantov, jaz še nisem bila z nobenim. Zelo rada sem se družila z njimi, jih dražila, se tudi poljubljala, za kaj več nisem imela poguma. Ker sem se rodila kot nezakonski otrok, sem vedno slišala mamine svarilne besede, naj se pazim fantov, da se ne bi ponovila njena zgodba.

Opravljali smo počitniško prakso. Hura, nič pouka, le dopoldansko delo, popoldne pa smo se zabavali po mestnih ulicah, posedali po parku, pili kavo na vrtovih gostišč. Usoda je hotela, da sem se v isti skupini znašla s sošolcem, ki mi je bil res všeč, in mislim, da sem bila vanj tudi zaljubljena, čeprav tega nisem nikomur priznala. Vse leto sva se z vlakom del poti vozila skupaj, ves čas sva se zbadala in spogledovala. Na praksi smo bili pa tako in tako vsi sproščeni, zato me je povabil v kino in povabilo sem sprejela. Po predstavi me je pospremil domov, me poljubil na lice in se poslovil. To sva nadaljevala ves teden, tudi v petek, ko sem že začutila nemir v duši. Držanje za roke, objemi in poljubi so me pripeljali do misli, da bo on moj prvi fant, s katerim bom preživela noč brez greha na duši.
Pospremil me je do najetega stanovanja in brez zadržkov sem ga povabila naprej. Postala sem živčna, a me je znal umiriti in s svojo spontanostjo zvabiti na posteljo. Ko me je začel slačiti, sem zahtevala, naj ugasne luč, saj me je bilo sram neizklesanega telesa. V vsem mi je ugodil, dal mi je občutek, da sem najlepša in najboljša in … Zgodilo se je, zelo me je zabolelo, a že sama misel, da mi je to naredil on, mi je vlila novih moči. Kljub vsemu sem vsaj malo uživala. A ta moj fant nikakor ni mogel verjet, da je bil moj prvi, saj so se baje že drugi hvalili, koliko noči so prespali pri meni. Priznal mi je, da me ima rad, in dejal, da sem od tega dogodka njegova punca. Obiskal me je tudi naslednji večer, a sem se k njemu le stisnila. Kaj več si v strahu pred zanositvijo nisem upala. Obljubila sem mu, da si bom priskrbela tabletke. Bila sem v devetih nebesih.
Praksa se je končala in odšla sem domov. Mama je takoj opazila moje veselo razpoloženje, saj sem nenehno govorila le o njem, in modro mi je dejala: »Česar prepolno je srce, usta rada govore.«
V predalu nočne omarice sem skrbno hranila knjižico o menstruacijskem ciklusu. Datum na koledarju je prikazoval krepko prekoračitev časa za naslednjo menstruacijo. Ne, saj ne more biti res, sem si ponavljala, čeprav sem v telesu že čutila spremembe: smrdele so mi močnejše vonjave, v pasu se mi je začelo nabirati maščevje, čeprav sem zelo pazila na postavo. Vedela sem, da v meni raste novo bitje, a sem iskala rešilno bilko v vseh starih revijah, ki sem jih našla na podstrešju. Ker sem živela na kmetiji, me je delo res zaposlovalo, a kaj, ko je bila vsaka minuta namenjena vprašanju, kaj bom storila in kako. Nekega dne me je mama pohvalila, da sem pridna, ker ne kadim več, prav tako ji je bilo všeč, da sem se malo zredila, ker sem bila za njene pojme tako in tako presuha.

Ob praznovanju polnoletnosti sem prvič hitela bruhat.
Jeseni sem se vrnila v šolske klopi z mešanimi občutki, predvsem pa s strahom pred prihodnostjo. Začela sem nositi dolge puloverje in bluze, kavbojke sem v pasu zapenjala z elastiko, malo bitje v meni je potrebovalo svoj prostor, jaz pa še vedno nisem vedela, komu naj povem in kdaj. Očeta svoje kepice sem se izogibala; nekoč sva se srečala na hodniku, se kratko pozdravila in odšla vsak svojo pot. Še dobro, da je obiskoval paralelko. Naslednjič me je ustavil v šolski avli ter vprašal, ali je z mano vse v redu, ker se mu zdim spremenjena. Seveda sem odgovorila, da sem okej, ter odhitela.

Novembra so v šoli pripravljali veliko slavje za državni praznik, kamor smo bili povabljeni vsi dijaki. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se udeležila tega veselja, saj sem v sebi ves čas skrivala svojo veliko žalost. Zaprla sem se med štiri stene, svoji dve sostanovalki sem popolnoma ignorirala. Na predvečer šolske zabave sta pristopili k meni in zahtevali odgovor na vprašanje, ali sem noseča. Kar čutila sem kamen, ki se mi je odvalil od srca, in vsa v joku vse priznala. Sploh me nista spraševali, s kom, saj sta odgovor poznali. Njun objem mi je pomenil ogromno, njuno prijateljstvo, ki sem ga ves čas odganjala, še več. Skupaj smo sklenile, da bom bodočemu očku napisala pisemce, ki mu ga bosta na zabavi oddali. Res, sestavila sem pismo iz srca in mu povedala, da je ena sama noč pustila posledice in da bo očka. Nič nisem zahtevala, nič prosila.
Naslednji večer sta mu pisemce predali, in ko ga je prebral, se je sesedel, obnemel, prebledel in končno izjavil, da ga bo njegov oče razdedinil, čez nekaj trenutkov pa še, da otrok tako in tako ni njegov. Fant je bil star šele sedemnajst let, kaj pa naj bi drugega sploh izjavil. Nato je izpraznil liter viskija ter obležal.
Po novembrskih praznikih sem na šoli izvedela, da se je izpisal in da bo opravljal izpite. Tistega dne mi je sošolec sarkastično dejal, da je slišal, da bo ON očka in da mu grozno privošči, smili se mu pa tista, ki je z njim noseča. Pogledala sem ga in tiho dejala, da sem tista jaz. Seveda se je na šoli razvedelo, v kakšnem stanju sem, zato me je še danes sram, da novice nisem prej zaupala svoji dobri razredničarki, kar mi je res zamerila. Ko je izvedela, mi je ves čas stala ob strani, prav tako sošolci, ki so mi podarjali bone za šolsko toplo prehrano, mi nosili sadje ter me tolažili.

Ob koncih tedna, ko sem prihajala domov, sem takoj ogrnila star širok predpasnik, češ da mi tako najbolj prija. Iz maminih pogledov sem zaznala vprašujoče poglede, a nisem zbrala poguma, da bi ji povedala resnico. Kajti ko sem ob prvi menstruaciji vsa navdušena pohitela k njej z veselo novico, me je mama objela in dejala: »Kako čas beži in kako hitro odraščaš! Kako me bo šele nekoč prizadelo, ko mi boš povedala, da boš mamica!« Besede mi niso šle iz glave, zato sem z novico odlašala. Toda nekega večera sredi novembrskih praznikov sva z mamo ostali sami v kuhinji. Poklicala me je k sebi in pokazala moj menstrualni koledarček, ki je bil od junija prazen. Samo pogledala sem jo, jo tesno objela ter jokala, kaj jokala, tulila in izjokala iz sebe vso bolečino, ki sem jo zatajevala. Tudi ona je bila užaljena, da ji nisem povedala prej, a sem ji razložila, da je nisem hotela prizadeti. Oddahnila sem si, ker je vedela tudi ona, in po dolgem času sem mirno spala.

Sredi marca sem se odločila, da bom šolanje za dober mesec prekinila. V razredu smo pisali spis, kaj si želimo doseči v življenju. Tema mi je bila pisana na kožo; izpovedala sem vsa svoja čustva, videnja in spodrsljaj, na katerega sem postala pravzaprav ponosna. V življenju sem se želela profesionalno ukvarjati s plesom, a so se moje sanje razblinile, zato sem vedela, da bom pač počela nekaj drugega.
Rodila sem res težko na začetku aprila. Punčko, vso rdečo in utrujeno v obraz, skoraj brez las – ampak mojo punčko. Ko so mi jo položili v naročje, nisem mogla verjeti, da je to bitje nastalo iz enega samega »prepovedanega« stika s fantom, ki ga seveda ni bilo od nikoder. Nenehno sem jo gledala, božala, štela prstke, se je dotikala in občudovala.
Po mesecu dni doma sem se morala vrniti v šolo. Nad tablo je visel velik transparent, ki mi je izrekal dobrodošlico, česar sem se zelo razveselila.
Življenje je potekalo po starih tirih, le da sem vsak petek komaj čakala, da se odpeljem domov k moji štručki, ki je z mamino pomočjo lepo napredovala.

Ponosna sem, da sem jo rodila, in ponosna sem nanjo zdaj, ko je že odrasla ženska, saj je letos njen sinček, moj vnuček, odšel v prvi razred.