Bila je že skoraj na cilju, pa še vedno sama sebi ni mogla verjeti, da je to v resnici storila. Domačim je namreč večkrat zagrozila, da bo za nekaj dni odšla »neznano kam«, njih pa pustila same doma. Dovolj so stari, da poskrbijo zase in ugotovijo, da je ona tista, ki nosi vse vogale pri hiši, vendar je zato izčrpana, besna in žalostna.
»Se bodo že znašli,« je z mešanimi občutki pomislila Jerneja, ko je parkirala pred hotelom. Privoščiti si je nameravala dva dneva užitkov v toplicah. Telefon je pustila doma in tako dala vedeti možu ter hčerama, da je čez vikend NI!
Jerneja in Nik sta bila poročena petnajst let, njuni hčeri Teja in Tina pa sta bili desetletni dvojčici. Bili so prav prijetna družina in dobro so se razumeli. Jerneja in Nik sta se ljubila, toda kaj, ko je vse breme ležalo na njej. Včasih se ji je zazdelo, da ima tri otroke: dvojčici in starejšega sina. In da so vsi trije veliki nebogljenčki s samimi levimi rokami, ona pa je deklica za vse!
»Hura!« je naposled veselo vzkliknila, ko se je tistega petkovega popoldneva nastanila v hotelski sobi. Z užitkom se je vrgla na posteljo in plosknila z rokami kot majhna deklica. Pa ni bila več dekletce; prejšnje leto sta oba z Nikom praznovala štirideseti rojstni dan.
Tistega petka se je po večerji odpravila v hotelski bar – in ga zagledala. Šarmantnega moškega srednjih let. Postavnega, z nekaj sivih las na sencih. Z nagajivim nasmeškom na ustnicah in iskrivim pogledom.
Prijetna paša za oči, je pomislila in mu vrnila nasmešek.
Moški ni izgubljal časa. Prisedel je k njej in se ji predstavil kot Peter.
»A ste tudi vi novi? Tudi čez vikend?« jo je spraševal in jo meril s pogledi.
Prikimala je in se mu smehljala, vendar pravzaprav ni vedela, kaj naj si misli o njem. Po eni strani ji je njegova družba ustrezala, na pogled se ji je zdel simpatičen. Po drugi strani pa je čutila predrznost, kar jo je malce begalo.
»Ste kar sami tukaj?« si je drznila tudi ona vprašati.
»Sam, sam. Ženo sem pustil doma, sin pa tako ali tako že kolovrati po svoje. Sploh sem pa jaz tisti, ki je imel petinštirideseti rojstni dan, in ne moja žena. Zato so prijatelji samo meni kupili vikend paket za darilo,« je malce povišal glas in jo ponovno premeril od nog do glave.
Potem se je zazrl naravnost v njene oči in izjavil: »Sploh so pa po več kot dvajsetih letih zakona nujno potrebne ločene počitnice in ločen dopust. Zakon je ena sama rutina, sivina ... Tisti, ki imajo radi sami sebe, znajo poskrbeti za poživitev. Se strinjate z mano?«
Ne, ni se strinjala. Takoj ji je postalo jasno, da tiste njegove »poživitve« pravzaprav pomenijo prevare. Jerneja je bila človek, ki je dajala velik poudarek zvestobi in ljubezni.
»Če se imata dva človeka res rada, potem ne čutita potrebe po prevarah. Vse težave lahko odpravita na milejše in lepše načine. Če pa to ni možno, je pametno, da gresta narazen in si uredita življenje vsak po svoje. Vsekakor prevare niso prave rešitve,« je poudarila.
Upala je, da bo Peter to vzel na znanje in da v njej ne bo videl ženske, s katero lahko prevara svojo ženo. Vendar se je motila. To ga je še bolj podžgalo. Zelo očitno jo je ves večer osvajal.
Jerneja pa sploh ni mogla razumeti same sebe. Nekako se je skoraj trudila, da bi mu bila všeč, po drugi strani pa se ji je zdel vsiljiv, nesramen in osladen. Ob pol enajstih zvečer jo je začel premagovati spanec, zato mu je rekla, da gre spat.
»A me ne boš povabila zraven?« so se mu cedile sline.
To je nanjo učinkovalo kot ledena prha. V hipu je bila vsa budna in povsem zgrožena. Brez besed ga je grdo pogledala. Na obrazu ji je zasijal ironičen nasmešek. Zasukala se je na peti in z dvignjeno glavo odšla v svojo sobo.
 Ko je že ležala v postelji, je premišljevala: Kakšen je današnji svet! Koliko je med zakonci laži in zablod! Koliko zlaganih objemov! In koliko puhlih besed ljubezni!
Spomnila se je svojega moža in v oči so ji stopile solze. Zdaj se je spet zavedala, kako zelo ga ima rada!
»Mislim, da Nik ni tip človeka, ki bi me prevaral. Čutim, da lahko ljubi le eno žensko naenkrat,« je govorila polglasno. V trebuhu jo je čudno stisnilo, grenko in sladko obenem. Sladko zato, ker si je predstavljala, da je v njegovem objemu. Grenko pa zato, ker se je spomnila, da ju loči več kot sedemdeset kilometrov.
Želela si je nazaj, v njegov objem.
Zamižala je in pred očmi se ji je naslikal prizor, ko ga je pred sedemnajstimi leti prvič videla. Spomnila se je vseh tistih žgečkljivih občutkov v trebuhu in čudno mehkih kolen. Podoživela je trenutke, ko sta se predstavila, pri tem pa oba začela jecljati. Nista vedela, kam naj pogledata, kam naj skrijeta roke, kako naj prestavljata noge. Bilo jima je zelo nerodno, saj sta čutila, da sta se zaljubila. Pozneje so prijateljice Jerneji napovedovale, da taka zveza, kjer gre za ljubezen na prvi pogled, ne more večno trajati. Vendar so se več kot očitno motile.
»Kaj vse sva že doživela skupaj, lepega in slabega!« je zdaj glasno pomislila Jerneja in se spomnila, kolikokrat je bil njen tolažnik in zvesti prijatelj. Kako ji je stregel, ko je zbolela! V kakšno pomoč ji je bil, ko je izgubila prejšnjo službo, in kaj vse je dal od sebe, da ji je našel zdajšnjo! Kako dober in potrpežljiv očka je njunima dekletoma! In kako vsem trem izkazuje drobne pozornosti!
Nenadoma jo je prešinilo, da nihče ni popoln. Niti ona niti Nik. In kaj potem, če si ne zna skuhati kosila; če še nikoli ni držal metle v rokah in če ne loči likalnika od pralnega stroja?! Pomembno je, da je dobrega srca, da med njima vladata iskrenost in zaupanje in da se nanj lahko vedno zanese!
»Le kaj počnem tu! Moj prostor je vendar ob njem!« je pomislila, preden je utonila v nemiren spanec.
Naslednji dan je spakirala svoje stvari in se kljub čudenju hotelskega osebja odpeljala naravnost tja, kjer so jo čakali veselje, sreča, zadovoljstvo in ljubezen.
Hitela je nazaj domov, v Nikov objem!