Ko je Meta tistega dne povabila sodelavko Saro in njenega šestletnega sinčka Blaža, naj prideta pogledat mlade mucke, ni niti v sanjah pomislila, kaj se utegne zgoditi. Da se bo njen brat Damjan zaljubil v Saro.
A zgodilo se je prav to! Že ko ju je predstavljala, je začutila, da se med njima dogaja nekaj čarobnega in da je ona pri tem povsem odveč.
Zato je izrabila priložnost, prijela malega Blaža za roko in dejala: »Pridi, greva pogledat vse štiri mačje mladičke!«
Damjan in Sara sta ostala sama. Sara je bila jezna sama nase, ker ji je bilo pred njim nerodno.
»Po dveh letih končno spet srečam človeka, ki mi je všeč, pa me je strah kar koli spregovoriti,« se je tiho jezila in bila ob tem kar malce žalostna. Spomnila se je na slušni aparat, ki ga je morala uporabljati zaradi okvare sluha na enem ušesu. Predvsem pa se je spomnila na svojega bivšega, ki jo je zapustil prav zaradi te napravice. In seveda ni pozabila, da ste se ji zato že na daleč začela izogibati tudi dva »že skorajšnja« fanta.
Toda ko se je zdaj spet zazrla v neskončno tople Damjanove oči, ji je srce zatrepetalo, njeni možgani pa so pozabili na morečo napravo v levem ušesu in so namesto tega začeli sprožati prijetno vznemirljive občutke lahkotnosti, živosti in omotične radosti.
Končno sta se začela pogovarjati. Sicer so njune geste in vse, kar je ta pogovor spremljalo, prej kot na dva odrasla spominjalo na dva sramežljiva najstnika, a za začetek je bilo tudi to dovolj.
Ko sta Sara in Blaž odšla, je Damjan hitel poročati starejši sestri Meti: »Veš, da sva se s Saro domenila, da se bova še videla. Zelo mi je všeč!«
Meta, ki je z možem živela v zgornjem nadstropju hiše, Blaž pa skupaj s starši v spodnjem, je bila zaradi tega kar malce prestrašena. Čeprav je bila le tri leta starejša od brata, se je že od nekdaj vedla, kot da bi bil Damjan njen nekoliko čudaški sin. Prepričana je bila, da le ona ve, kaj je dobro zanj. Prav zato je bil pri petindvajsetih še samski in povsem neizkušen.
»Ne vem, ali je to dobro. Cel kup pomislekov imam ob tem. Preveč sta si različna. Zapomni si to! Preveč nasprotij je med vama. Že samo na pogled – saj ti seže komaj do ramen! Pa starost! Celih pet let si mlajši od nje. Saj si ob njej videti kot dojenček,« je Meta naštevala dejstva drugo za drugim.
Toda tokrat Damjan ni popustil. Ves jezen je dejal: »Kot dojenček, praviš?! Ki mu 'mati' seže komaj do ramen. Pha!«
Pri tem se je še spakoval, Meti pa je vzelo sapo. Takega brata ni poznala, zato je začutila, da mu je res veliko do ponovnega srečanja s Saro. Močno je obžalovala, da je sodelavko in njenega mulca sploh povabila k sebi. Konec koncev sploh nista bili prijateljici.
Vseeno je nadaljevala: »Potem je tu še nekaj. Nekaj velikega. Ona ima za sabo šestletni zakon. Pa tudi že pred možem je imela fante, torej ima veliko izkušenj z moškimi. In mislim, da se tudi zdaj ne brani raznih aferic in avanturic. Zdaj pa nase pomisli! Še nikoli nisi imel resnega dekleta. Samo pomisli, kako me boš osramotil, ko bo Sara ugotovila, kako hudo neizkušenega brata imam, in to raztrobila po vsem podjetju!«
Ob teh besedah pa je končno vzelo sapo tudi Damjanu. Zavpil je: »Hvala lepa, draga sestrica! Šele zdaj mi je jasno, da me zaradi moje neizkušenosti v spolnosti mečeš v isti koš kot bedake, ničvredneže ali celo kriminalce. Če misliš, da bom še naprej 'tvoj življenjski projekt' in da bom delal ter živel tako, kot si si ti zamislila, se hudo motiš!«
Ni hotel slišati sestrinega komentarja, zato je stekel proč. Še istega večera je z razbijajočim srcem poklical Saro in se z njo domenil, da se vidita čez dva dni. Sara je takoj privolila.
Ko sta se že nekajkrat dobila na kavi in ji je postajal čedalje bolj všeč, je sklenila, da mu bo kmalu razkrila temačno skrivnost o svojem slušnem aparatu. Dotlej ji ga je uspevalo skrivati pod košatimi, dolgimi lasmi. Toda spet je vanjo začel lesti strah, da ga bo s tem razodetjem odgnala od sebe. Poleg tega se je zavedala, da se Damjanova sestra Meta v službi do nje vede zelo hladno. Vzroka ni poznala, zato je upala, da to nima nobene zveze z Damjanom.

Čez tri tedne:
»Danes ali nikoli – dvignila bom lase! Danes ali nikoli – rekel mi bo, da se z invalidi ne druži! Danes ali nikoli – objel me bo in mi povedal, da me ima vseeno rad,« si je kot obsedena ponavljala Sara in živčno hodila po svojem stanovanju. Vedela je, da bo Damjan vsak hip pozvonil na vhodnih vratih.
Ko se je to zgodilo, je najprej zagledala ljubko plišasto miško, ki je v tačkah držala pleteno kapo, nogavice in šal.
»Da te bo miška spominjala name in da te v hladnih dneh ne bo zeblo,« ji je izročil živalco ter jo pri tem nežno objel in malce nerodno, vsaj tako se mu je zdelo, poljubil na usta. Njun prvi poljub. Sara ga ni občutila kot nerodnega. Čutila je le njegov magični dotik, ki jo je vso napolnil z neverjetno prijetnim vznemirjenjem.
»Nekaj ti moram priznati,« je nato plaho spregovoril.
»Jaz pa ti moram nekaj pokazati,« ga je preglasila ona.
»Še nikoli nisem spal z nobeno punco. Sram me je priznati, da sem še nedolžen,« je hitro izustil.
 »Ah, in kaj potem?! Vsi smo enkrat nedolžni. In vsi, no, skoraj vsi, jo enkrat izgubimo. Bolje pozno kot prezgodaj; tako menim jaz,« je rekla lahkotno in ga nežno prijela za roko.
S tem ga je prijetno presenetila in ga razorožila vsega nepotrebnega balasta, ki ga je zaradi svoje nedolžnosti nosil v glavi.
Potem je dvignila lase in bleknila: »Tole moram nositi. Brez tega bi zelo zelo slabo slišala, kar si mi pravkar povedal.«
On pa jo je močno objel, rekoč: »Prava reč! To pa sploh ni nikakršen problem. Nekateri nosijo očala, drugi slušni aparat. Veliko jih pa nima ne enega ne drugega in celo ne tretjega – s čimer mislim na dobro srce. Sara, rad te imam brez aparata ali pa z njim.«
Te besede so jo osrečile ... vse tja gor do ušes in nebes! Počutila se je prijetno omotično. Ta omotica pa se je še stopnjevala, ko jo je Damjan spet poljubil.
Ker je bil mali Blaž pri očetu, je Damjan prespal pri Sari.
Zjutraj je Meta po mobilnem telefonu dobila Damjanovo sporočilo: »Draga sestrica! Zelo si se zmotila! Nasprotja se namreč včasih zelo privlačijo! In ne boš imela nobene možnosti več, da me boš še naprej nadzorovala. Zdaj sem končno svoboden, srečen, zaljubljen in ljubljen!«

Danes, ko je od tega preteklo že pet let, živita Sara in Damjan kot mož in žena v drugem kraju, kjer sta našla tudi novi službi. Blaž pa je pred letom dni dobil bratca Maja.