»Danes se nasmehnite vsakemu človeku, ki ga srečate,« je Saška brala v svojem horoskopu. Na hitro se je našobila, saj je bila, resnici na ljubo, precej slabe volje. Bil je petek, kar je pomenilo – Andrejev dan.
Pogledala je na uro in zavzdihnila. »Vanesa?!« je zaklicala skozi odprta kuhinjska vrata.
»Sem že tu!« Njena hči, rojena zaspanka, je prihitela izza vogala. Saška ji je že hotela nekaj reči, ko ji je pogled obstal na horoskopu. Nasmeh! Zato se je hčerki nasmehnila, namesto da bi se pritožila nad njenim zamujanjem: »Živijo, ljubica!« Nalila ji je mleko.
»Ali nisem prepozna?« je vprašala Vanesa, medtem ko je plezala na otroški stol.
»Pač,« je dejala Saška in se nasmehnila. Seveda se jima bo spet mudilo v vrtec, vendar se je odločila, da bo upoštevala nasvet iz horoskopa.
V vrtec sta kot po čudežu prispeli pravočasno in Saška je zadovoljno ugotavljala, da stvari tečejo veliko lepše in bolj gladko, če se človek večkrat nasmehne. Poleg tega ti tudi drugi nasmeh vračajo s prijaznostjo in dobro voljo. En nasmeh – in prodajalka v trgovini ji je poleg časopisa brezplačno priložila še čokoladni bombon. En nasmeh – in na bencinski črpalki so ji brezplačno zamenjali motorno olje. Kako čudovito!
»Hej, ti si pa danes dobre volje,« jo je pozdravila sodelavka Marija v čajni kuhinji poleg pisarne. »Kaj se je zgodilo?«
»Se spomniš revije s horoskopom, ki si mi jo včeraj posodila?« Saška ji je povedala za odličen namig iz horoskopa. »Odslej se bom nasmehnila vsakemu, ki ga srečam!«
»Vsakemu?« Marija je visoko dvignila obrvi. »Si pozabila, da je danes petek in da boš osem ur morala preživeti z Andrejem?«
»Ah, saj res!« Saškin nasmeh je zamrl.
»Hja, veliko sreče!« Marija jo je potrepljala po rami. »Ampak če sem povsem iskrena, res ne vem, kaj imaš proti njemu!?«
Saškina dobra volja je izpuhtela. Andrej je bil zunanji sodelavec podjetja. Prihajal je samo ob petkih in si z njo delil pisarno. Odnos med njima je bil leden.
»Sodobni Casanova,« ga je Saška prav v čajni kuhinji opisala sodelavki na njegov prvi delovni dan. »Spogleduje se z vsako, predstavlja si, da je neustavljivo privlačen in da lahko s svojim nasmeškom vse ovije okoli prsta!«
Komaj je to izrekla, je opazila, da Andrej stoji pri vratih in da je vse slišal. Od takrat sta spregovorila komaj kakšno besedo. Zato so petki Saško spravili vedno v slabo voljo. Vzdihujoče je sedla za pisalno mizo.
Kmalu je slišala Andrejev glas, ko je na hodniku pozdravljal sodelavce. Saškino srce je začelo razbijati, njen vrat je otrdel. Ne, bilo bi neumno, da bi se mu nasmehnila le zato, ker tako piše v horoskopu.
Njegovi koraki so se bližali in s kotičkom oči ga je že videla pri vratih. Visok, temnolas, jakna je poudarjala njegova široka ramena. Saška je obrnila glavo in ga pogledala. Opazila je, da so se kotički njegovih ust povesili, zelene oči pa ohladile.
Globoko je zajela sapo: »Dobro jutro!« In se nato v resnici prisilila k nasmešku!
Njegove obrvi so se dvignile. Čez rame jo je pogledal nazaj: »Ste prepričani, da mislite mene?«
Preklinjala je samo sebe in se obrnila nazaj k svojemu računalniku. Le zakaj ga je pozdravila? Z mize je vzela slušalke in si jih posadila na ušesa. Zbrala se je za delo, vendar je kljub temu nenehno imela občutek, da jo opazuje.
»Upam, da vam ni odveč, ker sem vam brez vprašanja prinesel kavo,« je čez nekaj ur zaslišala njegov glas.
»O, hvala!« je presenečeno pogledala navzgor.
»Oprostite za danes zjutraj. A zakaj tako prijateljski pozdrav?« Andrej je sedel nazaj na svoj stol. »Zelo ste me presenetili!«
»Ah, veste,« je rekla Saška obotavljajoče se – in mu povedala o horoskopu.
»Škoda, vaš nasmeh sem vzel zelo osebno!« Pogledal jo je v oči. »A prisiljen nasmešek je še vedno boljši kot noben.« Nato se je tudi sam nasmehnil. Iz njegovih ust so se zabliskali beli zobje in njegove oči so se zaiskrile. Saška ga je prevzeto pogledala in mu vrnila nasmeh.
»To je bil pa čisto pravi nasmeh, gospa kolegica!« je rekel hudomušno in ji pomežiknil. »Veliko bolj obetaven!«
Saška se je odkašljala. »Rada bi se vam opravičila za tiste besede, ki sem jih zadnjič rekla o vas.«
»Pozabite na to. Pravzaprav bi bil zelo rad Casanova, ki se mu vda vsako srce, ampak žal …«
Saška se je znova obrnila k računalniku. Čutila je, da se je odnos med njima spremenil, in to na bolje. Šele zdaj je opazila, kako naporno ga je bilo ves čas ignorirati, se izogibati njegovim pogledom in se nikoli ne nasmehniti, in začutila olajšanje.
»Zdaj se smehljate že celo svojemu računalniku!« je slišala zabaven komentar od njegove pisalne mize.
Seveda je natanko vedela, zakaj je takrat tako nestrpno govorila o njem. Ker ji je bilo že od prvega trenutka jasno, da jo privlači. Andrej je bil natanko tisti tip moškega, čigar čarom bi zlahka podlegla. Tega se je bala, saj je imela za sabo slabo izkušnjo z moškimi. Ločitev, po kateri je ostala sama z otrokom.
Spet se je obrnila k njemu, ko je ugašal računalnik. »Tako, dovolj za ta teden,« je dejal. Nadaljeval je: »Greste po svojo hčerko v vrtec?«
Saška je pogledala Vanesino fotografijo na svoji pisalni mizi. »Ne, danes je babičin dan. Vanesa se rada razvaja pri njej.«
»Se tudi vi radi razvajate v dvoje?« Zaprl je svojo aktovko. »Ali ste, nasprotno, raje sami?«
Saška si je dala opravka s svojo torbico, da bi pridobila nekaj časa. »Rada se razvajam z dobro kavo,« je priznala po hitrem premisleku.
»Grem lahko z vami na kavo?« Njegove oči so se zaiskrile. »Res bi vas rad bolje spoznal. In sploh mi ni do tega, da bi čakal na naslednji petek.«
»Seveda.« Saška je pokimala in se nasmehnila. Tako je torej s smehljaji – ko enkrat z njimi začneš, sploh ne moreš odnehati …