»Mami, kdaj bo spet prišel na obisk stric Martin?« je spraševalo dekletce in vprašujoče gledalo z zvedavimi očmi.
Nataša ni vedela, kako in kaj naj ji odgovori. Kako naj ji pove, da ga ne bo več, ker nje, male Janje, ne more sprejeti. Z veseljem in baje z ljubeznijo bi sprejel Natašo, njene nezakonske hčerke pa ne. Tako se je končalo že kar nekaj Natašinih ljubezenskih zvez. Ali moški niso bili pripravljeni sprejeti tujega otroka ali pa so ga bili pripravljeni vzgajati z »zelo trdo roko«. Pretrdo. Ne, hvala!
Tako je Nataša ostajala samska. Posvečala se je karieri v službi, še najbolj pa seveda hčerki. Deklica je bila njen smisel življenja.

Janja že od malega ni imela veliko stikov s svojim očetom, ko pa je bila stara petnajst let in se je njen oče znova poročil, jih je bilo še manj.
»Mami, zakaj se tudi ti ne poročiš? Saj si še tako mlada. Pa velikokrat si žalostna. Zdi se mi, da je to zato, ker nimaš fanta,« je nekega dne previdno začela Janja. Ker je bila že dovolj stara, predvsem pa dovolj zrela, se je Nataša odločila biti iskrena z njo. Na koncu pogovora je povzela: »Šele ko bom tebe videla srečno in odraslo, potem mogoče ...«
Janja, ki je tedaj že dopolnila šestnajst let, se ji je vrgla v naročje in optimistično najavila: »Ne skrbi, ker ti bom nekoč jaz našla moža!«
Seveda je pred maminim možem našla fanta zase, pa nato še drugega, ker jo je prvi razočaral ...
Potem pa se je po nekaj letih zgodilo kot strela iz jasnega. Nataša se je zaljubila in je naokoli hodila kot mesečna. Na trenutke se je Janji zazdelo, da sta zamenjali vloge. Da ona pri enaindvajsetih letih svoji triinštiridesetletni mamici deli ljubezenske nasvete!

Janez. Tako je bilo ime Natašinemu princu na belem konju. No, v resnici ni imel belega konja, je imel pa zato bel, imeniten in zelo hiter avto. Zlahka si ga je privoščil, saj je bil nekakšen poslovnež, doma iz Prekmurja. Mimogrede, Nataša in Janja sta bili Gorenjki.
Janja je bila zelo vesela, ko je videla, da njena mama vsa sije. Kar največ stvari je želela izvedeti o Janezu, ampak kmalu je ugotovila, da tudi Nataša ve zelo malo o njem. To jo je začelo begati, ji vnašati dvome v misli. Zato se je hotela z mamo o tem pogovoriti. Toda Nataša, zaljubljena, kot je bila, ji je odgovorila: »Nikamor se nama ne mudi, spoznavava se počasi. Všeč mi je tudi zato, ker ga ne moti, da imam hčer.«
Kako bi ga motilo, saj me niti ne pozna. Še nikoli ni bil pri naju, je pomislila Janja, vendar je ostala tiho. Močno pa je upala, da se bo njuna pravljica srečno končala.
Nekega dne pa je Nataša vsa evforična hitela poročati hčerki: »Janez me je za naslednji mesec za podaljšani konec tedna povabil v Zagreb. Sicer gre tudi na službeno pot, toda nedelja bo samo najina. Šla bova drsat. Juhej, veseli se z mano!«
Hči bi se sicer zelo rada veselila mamine sreče, toda glede drsanja je bila malce skeptična.
»Drsat, praviš? Ampak ti sploh ne znaš drsati,« je Janja previdno opozorila Natašo.
»Ah, saj je vseeno! Če znam rolati, znam najbrž tudi drsati. Saj to je enako. Mora biti enako!« se Nataša ni dala zmesti.
»Kje pa! To sta dve različni stvari!« je vzkliknila Janja in mami stresala za ramena.
Hkrati je razmišljala pri sebi: »Tako bo pogrnila na ledu, da bo kar čudno. Mogoče Janezu prav zaradi te nerodnosti ne bo več všeč. Moram je naučiti te veščine. Časa imava več kot mesec dni.«

Nataša je bila nad hčerinim predlogom navdušena. Že takoj v soboto sta odšli na drsališče. Seveda ob takem času, da je bilo tam malo ljudi, saj je Nataša kot začetnica potrebovala res veliko prostora.
Obe sta vedeli, da brez padcev ne bo šlo, vendar si nista mislili, da bo stvar tako zelo huda. Že drugi padec je bil za Natašo usoden. Videti je bil navaden padec, a pokazalo se je, da ima zlomljen gleženj.
Dežurni zdravnik pa ni ugotovil le zloma, ampak je temu dodal še: zelo kompliciran zlom! Nataša je seveda kar takoj pristala na operacijski mizi. Janja se je ves čas operacije v čakalnici tresla kot šiba na vodi. Kaj, če ji ljubljena mami umre? Kako bo živela brez nje? Vendar ji je zdravnik po operaciji zagotovil, da bo njena mami lahko tekala in skakala kot do zdaj.
»Ampak to ne bo kar jutri. V bolnišnici bo še najmanj tri tedne, pa tudi potem bo še nekaj mesecev potrebna previdnost,« je Janji povedal starejši kirurg.
Ko so Natašo premestili na oddelek, so ji dodelili sobnega zdravnika Filipa. Janji se je zdel takoj simpatičen.
»Pa še maminih let je. Vidim, da se mu zdi moja mami zelo zanimiva, pa še kaj več tudi. Če je tip samski, bi lahko bila prav prijeten in skladen par. Ampak kaj, ko pa je mami tako zatrapana v tistega bedaka, ki jo v teh dneh, odkar leži tukaj, sploh še ni poklical. Kaj šele, da bi se oglasil! Ljubezen pa taka.«
Nataša je bila zaradi svojega Janeza zato slabe volje. Ker je po tednu dni še vedno ni poklical, je bilo hčeri vse jasno. Tip je najbrž poročen! Ne da bi Nataša vedela, je Janja za pomoč prosila svojo najboljšo prijateljico, katere svak se je napol profesionalno in napol ljubiteljsko ukvarjal z nekakšnim detektivskim poslom. Vse skupaj je zelo hitro steklo in že čez nekaj dni je Janja mami na pladnju postregla z novico: Tvoj Janez je poročen možak!

A Nataša se sploh ni več kaj dosti obremenjevala zaradi nekega Janeza (navsezadnje ga je poznala le kratek čas), saj so se njene misli vztrajno začenjale vrteti okoli zdravnika Filipa. Ta je bil na srečo samski – in na še večjo srečo iz dneva v dan bolj zaljubljen v pacientko Natašo. Tudi v njej je iz dneva v dan poplesavalo čedalje več metuljčkov. Očitno sta se takole našli sorodni duši.
Ko je Nataša dobro leto dni in pol pozneje povedala Janji, da se imata s Filipom tako zelo rada, da se bosta poročila, ji je hči skočila v objem in vzkliknila: »Vidiš, mami, da sem ti po svoje res jaz našla moža!«
»Ja, mala moja, še enkrat hvala, da si takrat predlagala, da me naučiš drsati. In ni kaj, vredno si je bilo zlomiti gleženj!« se je hahljala Nataša.
Nato je zamižala in si v mislih naslikala obraz ljubljenega moškega. Njenega Filipa!