Luisa je odprla okno in globoko vdihnila svež zrak. Dišalo je po pomladi – in zato je bila še bolj vesela. Ljubeče je opazovala razpiranje rdečih tulipanov, ki bodo kmalu zacveteli v svoji popolnosti. Premik v grmu je pritegnil njeno pozornost …
»Ah, kako lepo,« jo je prevzelo, ko je čez vrt stekla veverica in jo za hip presenečeno pogledala naravnost v oči.
»Po kaj si prišla k meni na vrt?« je zašepetala Luisa, vendar je veverica s svojim košatim repom že izginila na najbližje drevo. »Hej, pridi še kdaj …« je za njo zaklicala Luisa, potem pa se na terasi ob kavi znova zatopila v branje rumenega časopisa. »Camilla besni zaradi ljubosumja!« je pisalo na prvi strani. Zgodba se je nadaljevala čez deset strani in govorila o detektivu, ki je britanskega princa Charlesa fotografiral med poljubljanjem z neznano žensko.
»Same čveke« si je zamrmrala Luisa. »Zakaj preprosto ne moreta biti srečna? Če bi imela moškega, kot je princ Charles, bi bila sama zelo vesela …«
Luisa si je želela imeti ob sebi močna ramena, na katera bi se vsake toliko časa lahko naslonila. Partnerja, s katerim bi lahko skupaj počela različne stvari. Vendar je, odkar je njen mož pred petimi leti umrl, živela popolnoma sama. Ženska pri 61 letih. Kaj sploh še lahko pričakuje od življenja? Morala se je sprijazniti s tem, da je ostala sama. Zato ni bila preveč potrta, znala je živeti v ednini, se zaposliti s svojim vrtom, tudi pokojnina ji je zadostovala za svoje potrebe. Sem ter tja se je srečala s prijateljicami, šla z upokojenci na kakšen izlet – to je bilo skoraj vse njeno življenje.
Časopis je listala naprej, dokler ni pri vratih pozvonilo. Pogledala je na uro. »Le kdo bi lahko bil?« se je vprašala. Previdno je pogledala skozi kukalo na vratih. Varnost je bila na prvem mestu. Zadnje čase je bilo v okolici precej vlomov, ni želela tvegati. Skozi kukalo ni videla nikogar, zato je radovedno odprla. Njen pogled se je takoj ustavil na velikem šopku rumenih gerber na predpražniku. Nejeverno jih je gledala, vzela v roke spremljevalno vizitko in brala: »Pomladni pozdrav od skritega oboževalca.«
To je bila najbrž pomota, si je mislila, vendar je rože pobrala in jih postavila v primerno vazo. Morda ji je šopek poslal sosed, ki jo vedno tako prijazno pozdravlja? Vendar, saj jo še nikoli ni ogovoril, čeprav sta že več let stanovala drug zraven drugega. Morda so bile rože od prijaznega prodajalca v trgovini na vogalu? Razmišljala je, a vsega ni mogla dognati. Navsezadnje je bilo prav vseeno, kdo jih je poslal, glavno, da so ji cvetlice polepšale dan. Vedno znova je pogledovala k njim na jedilno mizo in se smehljala – kakšno veselje! Kdaj je nazadnje doživela kaj tako romantičnega? Bilo je že davno …
Čez teden dni se je pred Luisinimi vrati znašel novi šopek rož. »Srečo lahko podvojimo tako, da jo delimo. Vaš veliki oboževalec,« je pisalo na vizitki.
Kako lepe besede in kako čudovite rože! Svojemu skritemu oboževalcu bi se nadvse želela zahvaliti. A kdo je bil? Naj nagovori soseda? Misel je hitro potisnila na stran. Morda on sploh ni bil pravi …
Zgodba se je spet ponovila čez teden dni, ko je Luisa na pragu zagledala vrtnice rožnate barve. Vznemirjena je bila kot najstnica. »Moja najdražja,« je brala, »morda se ti že svita, kdo sem …« Luisa je morala zmajati z glavo. Sosed? Prodajalec? Nenadoma jo je obšla zla slutnja. Morda za vsem skupaj tiči kakšen nepridiprav, ki je videl, da v hiši živi sama.
 
»Kaj misliš o vsem skupaj?« je Luisa vprašala prijateljico, potem ko ji je zaupala pripetljaje zadnjih treh tednov. Irma se je le nasmehnila. »Zveni kot romantični ljubezenski roman.«
»Morda je vendarle kakšen nepridiprav, ki me prefinjen želi oropati?« je odkrito priznala Luisa svoje strahove.
Irma se je zdaj zasmejala precej glasneje. »Ne, to ne zveni kot kriminalka. In iskreno rečeno: iz tvoje majhne hišice ni mogoče odnesti veliko.«
»Ja, vendar to veva le ti in jaz – in še nekaj drugih prijateljic,« je odvrnila Luisa. »Tujec morda misli, da ima, kdor ima hišo, tudi denar na računu.«
»S tem se strinjam,« je priznala Irma. »Te je pred kratkim nagovoril kakšen neznanec?«
»Ne!«
»Hmm …« Irma se je naslonila na stol in nagubala čelo. »Kdo bi lahko tičal za tem … kaj domnevaš?«
»Lahko bi bil sosed,« je priznala Luisa.
»Potem ga vprašaj. In to kar naravnost: 'Dobila sem rože, vendar na vizitki ni pisalo, od koga. Morda veste vi?'« jo je spodbudila Irma. »Po njegovem odzivu boš takoj vedela, ali je on.«
Luisa se je glasno zasmejala. »Vse to zveni zelo trapasto. Stara sem 61 let in nekdo me skrivaj zasleduje.«
Zdaj se je zasmejala tudi Irma: »61 – pa kaj?« Ali človek pri teh letih nima več pravice biti zaljubljen? Misliš, da te le zato, ker si starejša, moški ne bodo marali več?« je vprašala resno. Nato je prijateljico premerila od glave do pet. »In resnici na ljubo – videti si prav krasna!«
 
Ko je Irma odšla, se je Luisa počutila zelo zbegano. Torej ima res oboževalca! To je po eni strani zelo prijalo njeni samozavesti. Sploh ni bilo tako pomembno, ali bi ji kot človek ugajal. Njegovi šopki rož so božali njeno osamljeno dušo in jo napolnili z občutkom sreče.
Zdelo se ji je, da dnevi nenadoma minevajo hitreje. Življenje je bilo polnejše, napeto in Luisa je hrepeneče čakala na naslednji šopek rož. Morda bo njen skrivnostni oboževalec kmalu pokazal svoj obraz? Globoko v srcu je upala, da bi bil to njen sosed. Bil je zelo simpatičen človek. Njegova žena je umrla pred dobrimi tremi leti in od takrat je bil še bolj zadržan kot prej. Sem ter tja ga je videvala v trgovini ali na vrtu. Zdelo se ji je, da ima rad rože. Pred njegovo hišo je cvetel pravi cvetlični paradiž. To ji je bilo všeč – prav tako njegov umirjen značaj in sproščen nasmešek …
Luisa ni zaman čakala na naslednji teden. Na sončno sredo je na njenem predpražniku ležal šopek rumenih vrtnic, pod njim pa bela ovojnica.
»Rad bi se srečal s teboj, vas povabil na večerjo v La Traviato. Dobiva se v petek pred opero, čakal bom z rumeno vrtnico. Tvoj občudovalec.«
Luisa se ni več spoznala. Bila je popolnoma spremenjena, plesala je po sobi in hkrati razmišljala, kaj bo oblekla. Kdaj je šla zadnjič na zmenek? In to v opero? Bila je vznemirjena, saj je petkov večer nastopil na 1, 2, 3. Z avtobusom se je odpeljala do opere, med potjo je preverjala svojo obleko. Da se ji dogaja nekaj tako čudovitega …
Obstala je pred vhodom in se ozirala naokoli. Veliko ljudi je hitelo mimo nje, vsi v slovesnih oblačilih. Pogledala je na uro. Bilo je že deset do osmih – je morda prezrla rumeno vrtnico? Iz notranjosti dvorane se je slišal zadnji poziv za predstavo, ljubitelji opere so že sedeli na svojih mestih. Luisa pa je sama stala pred vhodom. Veliko razočaranje je počasi prevzemalo njeno srce, vendar ji je razum šepetal: »Morda je obtičal v prometu? Morda se je kaj zgodilo?« Po eni uri čakanja se je žalostna odpravila proti domu. Ko je prišla pred vrata hiše, jo je prestregel sosed. »Vlomili so vam,« je dejal in jo hkrati prijel za roko. »Vendar brez skrbi. Na poti zdoma sem jih videl in takoj poklical policijo. V vaši hiši so jih zalotili sredi ropanja …«
Luisa je skoraj izgubila tla od nogami. Vlomilci? V njeni hiši?
»Odpeljal vas bom na policijsko postajo,« je rekel sosed.
Nenadoma je Luisi vse postalo jasno: domnevni oboževalec je bil v resnici nepridiprav, ki jo je zvabil iz hiše in pozneje s svojimi privrženci oropal njeno lastnino.
Čez dve uri sta s sosedom sedela v kuhinji ob skodelici kave. Bila je razočarana in jezna nase, da je lahko tako nasedla. Iskreno mu je vse zaupala. O rožah, skrivnostnem oboževalcu, povabilu v opero in na večerjo …
Sosed jo je nežno prijel za roko in jo pogledal z nasmeškom na obrazu. »Veš, tvoj skrivnostni oboževalec je nekdo, ki te do zdaj ni upal nagovoriti.«
Luisa ga je vprašujoče gledala. V tem hipu je zaprl oči in dejal: »Ja, jaz … in to zagotovo že najmanj dve leti.«
Njeno srce je močno razbijalo, čutila je, da se bo zdaj njeno življenje vrtelo popolnoma drugače. Veliko bolj pestro bo in končno jo bo spet objela sreča.