Borisova pripoved

Vraževeren sem! Ja, prav ste prebrali, pri svojih petindvajsetih letih sem vraževeren. Čeprav sem moški in čeprav sem hodil na fakulteto. Če bi moja sestra Lidija to izvedela, bi se mi slabo godilo. Vsemu svetu bi raztrobila, da pozna izobraženo moško bitje, ki verjame v ... petek, trinajstega! Veste, drugim rečem ne nasedam, toda petek, trinajstega, se mi zdi res usoden dan. O tem me je prepričala moja babica. Skrivaj mi je izdala svojo skrivnost. Baje so se njej ob takih dnevih dogajale vse vrste reči. Na tak dan je spoznala mojega dedka, nekoč je povozila veverico, enkrat so jo oropali, spet drugič je našla čudovito uro. »Izračunala« pa je tudi, da je moral biti petek, trinajstega, ko je zanosila in nato donosila mojega očeta! Kako ji torej ne bi verjel?!
Tudi meni se je ob takih priložnostih že dvakrat ponesrečil dan. Prvič me je na deževni petek, trinajstega, avtobus poškropil od peta do vrha glave in tako sem se moral odpovedati zabavi s prijatelji. Drugič sem po nesreči spotaknil natakarico s pladnjem v roki.
Od tedaj vedno s strahom pričakujem vsak tak petek. In ko pride, komaj čakam, da ga bo konec.
Tako je bilo tudi zadnjič. Že ko sem vstal, me je od neprijetnega vznemirjenja črvičilo po trebuhu. S strahom sem se odpeljal v službo in vozil po polžje, zato sem bil deležen marsikaterega grdega pogleda in hupanja voznikov. Tudi v službi sem se bolj kislo držal in bil povrhu še redkobeseden. Zato so me sodelavci skušali spraviti v dobro voljo, češ da je petek in pred nami še konec tedna. Kaj jim je? Kaj res nihče ne pomisli, kateri petek je?!
Popoldne je mami želela, da jo peljem k njeni prijateljici. Ni govora! Ker si nisem upal povedati po pravici, sem si izmislil glavobol.
Najsrečnejši sem bil, ko je bila ura zvečer devet, jaz pa sem se kot dojenček zavlekel v posteljo. Pred spanjem sem pomislil: »Krasno, zbudil se bom v sobotni dan!«
Potem pa je ponoči kot torpedo in popolnoma bela v obraz v mojo sobo vpadla sestra Lidija. Panično me je tresla in vpila: »Boris, vstani! Prosim, pelji naju z Mašo k dežurnemu zdravniku. Prebudila se je, se začela igrati, pri tem pa si je v nos zatlačila frnikolo!«
Maša je bila njena dveletna nezakonska hči. Moja nečakinja. Planil sem torej pokonci, se oblekel in ju peljal k zdravniku. Ves čas me je bilo strah, da se Maša ne bi zadušila. Oddahnil sem si šele, ko sem od daleč zagledal zdravnico. Ko smo vstopili v ordinacijo, sem jo pogledal v oči in dobil občutek, da sem jaz tisti, ki potrebuje pomoč. Kajti zagledal sem se v tako tople oči, tako lep obraz in tako privlačno postavo, da sem se začel kar dušiti. Zdelo se mi je, da me na stotine bucik prijetno in vznemirljivo pika po vsem telesu. Božanski občutek, vam rečem! Očitno se je tudi ona zmedla, saj me je nekaj trenutkov, ki so se meni zdeli kot ena sama pijana, srečna neskončnost, gledala kot hipnotizirana.
Šele Mašino stokanje in Lidijino vreščanje naju je »odčaralo«. Moja zdravnica je vzela neki predmet – meni se je zdel kot kirurška pinceta – in kot za šalo potegnila frnikolo iz otroškega noska.
Punčka je bila rešena! Kaj pa jaz?! Panično se razmišljal, kako naj navežem kak stik s tem prelepim ženskim bitjem, ki se je predstavilo za Nežo. Čedalje bolj mi je postajala všeč. Čutil sem, da sem tudi jaz njej. Torej bi se bilo neumno posloviti brez izmenjave telefonskih številk ali česa podobnega. Izkoristil sem trenutek, ko si je Lidija dala opravka z objemanjem hčerke in se obenem nekaj pogovarjala z medicinsko sestro. Opogumil sem se torej, konec koncev beseda res ni konj, in tiho rekel Neži: »Zelo ste simpatični, zato bi vas rad še kdaj videl!«
Pogledala me je skozi priprte oči, rahlo zardela in se nasmehnila.
»Jaz tudi tebe!« se je odločila, da me bo kar tikala. In že je na listek napisala številko. En, dva, tri sem imel listek v svoji dlani.
Ko smo odhajali iz ordinacije, sem še enkrat pogledal svojo simpatijo, ji pomežiknil, potem pa s pogledom čisto po naključju oplazil še uro na steni. Kazala je dve minuti do polnoči! Ja, še vedno je bil petek. In to ne navadni petek. Bil je trinajsti!

Čez pet let: Nežina pripoved
Pred nekaj dnevi sem pri šestintridesetih letih rodila prvega otroka. Z možem Borisom imava zdravo hčerko Lenčo in potrudila se bova, da bo najina punčka čez nekaj let dobila bratca ali sestrico. Čeprav bom takrat že korakala proti štiridesetim ... Nič hudega, saj se počutim precej mlajšo, kot sem v resnici. K takemu počutju seveda prispevajo moja življenjska prepričanja, optimizem, pa tudi moj mož, ki je šest let mlajši od mene. Ljubiva se!
Razlike v letih sploh ne občutim. Ni pomembna! Pomemben je moj srček. Ja, Boris je res pravi sladkorček. Ne samo da ga imam rada, celo obožujem ga!
Mislila sem, da sem v petih letih, odkar se poznava, odkrila o njem že vse, kar je zanimivega. Pa sem ob hčerkinem rojstvu ugotovila, da nečesa o njem le nisem vedela.
Pa naj grem lepo po vrsti. Rodila sem nepričakovano, tri tedne prezgodaj. Tistega dne sem nameravala zelo zgodaj v posteljo. Boris je bil službeno v tujini. Nenadoma me je začelo črvičiti po vsem trebuhu. Poklicala sem prijateljico in odpeljala me je v bolnišnico. Čeprav sem sama zdravnica, si nisem mogla misliti, da so to že popadki. A so bili. Moji kolegi zdravniki so zagnali malo panike, saj so ugotovili, da se otrok v trebuhu duši. Še preden sem se dobro zavedela, kaj se dogaja, so me že peljali v operacijsko sobo. Rodila sem s carskim rezom.
Naslednji dan je bil Boris že pri meni. Najprej je seveda skakal od veselja in ponosa, da je očka ter da je z obema vse v redu. Nato pa me je objemal in vpil: »Neža, ali sploh veš, da si rodila na petek, trinajstega?! Če bi se Lenča rodila šest minut pozneje, bi bila že sobota. Čarovnija bi izginila!«
Čarovnija? Niti sanjalo se mi ni, o čem govori, zato sem ga pogledala, kot bi padel z lune. Potem pa mi je na uho zaupal dotlej strogo varovano skrivnost.
Pomislite, verjame v petek, trinajstega! Kadar govori o tem, se mu očke sramežljivo pripirajo, jaz pa ga zato le še bolj ljubim.
Čeprav sama v petek, trinajstega, ne verjamem, pa toliko bolj verjamem v najino ljubezen.