Vitka, postavna in srednje visoka ženska je z odločnim korakom hitela po pločniku. Temni lasje so ji plapolali v rahlem vetru in ji segali skoraj do sredine hrbta. Marsikatero moško oko se je ustavilo na njej.
Toda Tjaša, kot se je ženska imenovala, praktično ni videla nikogar okoli sebe. V mislih so ji še vedno odzvanjale zdravnikove besede.
»Obvezno moram misliti na kaj drugega, sicer mi bo razneslo glavo,« si je zamrmrala v brado. Ustavila se je pred nekim lokalom in presodila, da tukaj najbrž ponujajo dobro kavo. Ker je sonček prijetno grel, je sedla k mali mizici pred lokalom, naročila belo kavo in se potopila v misli, v svoje dotedanje življenje ...
Poklicno je zelo uspela. Pred kratkim je zagovarjala magistrsko nalogo in torej dobila poleg naslova profesorice slovenskega jezika še naslov magistrice. Večina njenih sodelavk, ki so na osnovni šoli poučevale druge predmete, je imela težave z učenci, Tjaša pa se je z njimi odlično razumela.
V osebnem življenju pa je bila velikokrat razočarana. Za njo sta bili dve neuspeli zvezi. Ena je propadla zato, ker jo je fant prevaral z nekim moškim. Z drugim pa se je razšla le nekaj dni pred načrtovano poroko, ker si je bodoči mož zaželel, da bi z njima v njunem že tako majhnem stanovanju živela tudi njegova ukazovalna mati.
Ta grenka izkušnja je Tjašo za skoraj pet let odvrnila od moških. No, morda pa je bilo krivo le to, da ni srečala pravega. Do pred kratkim. Pred nekaj meseci je spoznala Aleša. Drug v drugega sta se zaljubila. In od tedaj sta praktično nerazdružljiva.
Tjaša je naredila požirek kave in pomislila: »Ne bi si mislila, da se mi bo življenje pri osemintridesetih tako zelo zasukalo. Najboljše, da že kar jutri povabim Aleša nekam na večerjo in mu vse povem.«
Naslednji večer:
Tjaša je v restavracijo prišla pred Alešem. Miza, pogrnjena za dva, ju je že čakala. Tjaša je podržala svojo roko nad mizo in opazovala, kako drhti. Saj ni čudno! Še sama ni povsem sprejela novice, kako naj sedaj pove še njemu? Vsa zbegana je sedla za mizo. Sekunde so se ji vlekle v neskončnost. Končno ga je zagledala. Poskušala ga je opazovati, kot da ga vidi prvič. Simpatičen, postaven moški. Ne kaže jih sedemintrideset! Zelo ljubek. Ko se ji je približal, se ji je zdelo, da je malce zaskrbljen. To mu ni bilo prav nič podobno.
Nežno se ji je nasmehnil, jo mehko poljubil na ustnice in dejal: »Vem, da mi želiš povedati nekaj pomembnega. Ampak veš, tudi jaz bi ti rad povedal nekaj, kar bi ti moral že takoj, ko sva se spoznala.«
Tjaši se je ob njegovih besedah na hitro odvrtelo kar nekaj možnih temnih scenarijev, a ji je uspelo obvladati strahove.
»Bom najprej jaz na vrsti, saj sem jaz tista, ki te je prva povabila na večerjo. Potem dobiš besedo ti. Prav?« je povzela.
Strinjal se je, sicer mu pa kaj drugega tudi ni preostalo.
Ko je začela govoriti, se ji je sprva tresel glas, potem se je počasi umirila. Pravila je: »Zadnjih pet let, ko sem bila samska, me je mati pogosto nagovarjala, naj si najdem moškega. Če že zaradi drugega ne, pa vsaj zato, da bom zanosila in imela otroka. 'Saj potem se moškega lahko znebiš,' je pogosto govorila. To se mi je upiralo. Zdelo se mi je podlo dejanje, predvsem pa nemoralno in neodgovorno. Moje načelo je bilo: Ne bom samohranilka! Tako sem se tudi prenehala ukvarjati z mislijo, da bom sploh kdaj mati. Včeraj zjutraj pa sem doživela šok, ko mi je ginekolog na rutinskem pregledu povedal, da sem že tri mesece noseča. Ne morem verjeti, ker sem vmes imela še dvakrat menstruacijo. Ginekolog me je sicer podučil, da očitno to ni bila prava menstruacija ...«
Stavka ni mogla zaključiti, ker je Aleš na robu solz in obupa planil pokonci in izjavil: »Hvala, ker si me varala!«
Potem je stekel skozi vhodna vrata. Tjaša ni ničesar več dojemala. Vsa omotična se je odpravila za njim. Ljudje v restavraciji so buljili vanjo, a ji je bilo za ves svet vseeno. 
Kako ga je prevarala?! Le kaj je mislil s tem? Optimistična misel, da jo Aleš čaka zunaj, se je takoj sesula v prah. Nikjer ga ni bilo. Odpeljala se je proti njegovemu domu, čeprav je imela le malo upanja, da ji bo odprl vrata. A imela je srečo, saj je Aleš očitno pozabil zakleniti vhodna vrata svojega stanovanja. Zato je vstopila in ga našla vsega objokanega, sedečega na tleh. Ko se ga je previdno dotaknila, je tiho, a z bolečino v glasu dejal: »Izdala si me! Z nekom drugim si spala, sicer ne bi bila sedaj noseča. Jaz sem namreč neploden. To je tisto, kar sem ti hotel nocoj povedati.«
Tjaša je bila vsa iz sebe: »Kdo ti je to rekel? To, da si neploden?«
»Zdravniki. Pred več kot desetimi leti,« je žalostno dejal in gledal v preprogo.
Tjaši je vzelo sapo: »Aleš, poslušaj me dobro! Z nikomer drugim nisem spala, samo s teboj. Da sem noseča, pa kot pribito drži! In če torej narediva povzetek, si edino ti lahko oče! Tvoji zdravniki so se grdo zmotili. Ali pa se je zgodil čudež?! Aleš, ljubim te in ti prisegam pri najinem še nerojenem otroku, da si čisto pravi biološki oče.«
Aleš je dvignil pogled k njej, se ji nasmehnil skozi posušene solze in jo pobožal po licu. Njej pa se je to zazdel dober znak, zato ga je močno objela.

Čez sedem let:
Aleš je vstopil v učilnico in zagledal učiteljico, ki je poučevala njegovo hčerko Tino. Še nikoli prej se nista videla, ker so to bile prve govorilne ure.
Učiteljica je takole nagovorila Tininega očeta: »Dober dan! Kar sedite sem, prosim. Ne poznava se še, ampak se mi zdi, da ste prišli vprašat za Tino.«
»Prav imate. Kako pa to veste?« je smeje vprašal Aleš.
Učiteljica je bila skoraj osupla: »Ja, saj sta si podobna bolj kot jajce jajcu.«
Aleš pa se je ob tem za hip osramočen spomnil, kako takrat ni in ni mogel dojeti, da bi se zdravniki motili, in se je v naslednjih dneh skrivaj odpravil do zdravnika.
Tam je dobil odgovor: »Ja, gospod, povedano vam je bilo, da je devetdesetodstotna verjetnost, da ste neplodni. In samo vaša napaka je, če ste tistih devetdeset odstotkov sami pri sebi spremenili v sto odstotkov in mislili, da ne morete imeti otrok.«
Zdaj se je nasmehnil učiteljici in komaj čakal, da pride domov in objame obe svoji ljubljeni dekleti.