Dogovorili sva se ob polnoči. Kljub temu sem na parkirišče pripeljala že 20 minut prej. Bilo mi je kar malce nelagodno, ker sem opazila, da sem tam skoraj sama. Čez deset minut sem od daleč opazila avtomobilske žaromete, ki so se mi približevali. Priznam, da me je od strahu začelo stiskati v prsih, ampak pobegniti kljub temu nisem mogla. Ko je avtomobil parkiral nedaleč od mene, sem bila najprej prepričana, da me hoče nekdo ubiti ali posiliti ali pa kar oropati. Toda nič od tega se ni zgodilo. Opazila sem, da je moški ugasnil motor. Nato je prižgal lučko v avtomobilu in prislonil telefon k ušesu. Ker nisem imela drugega dela, sem ga opazovala in ugibala njegovo starost. Glede na to, da sva sedela vsak v svojem avtomobilu, to ni bila posebno lahka naloga.
»Približno mojih let je,« sem pomislila na svojo rojstnodnevno zabavo pred mesecem dni. Na rojstnodnevni torti sicer ni bilo svečk, je pa moja hči Maja zapisala številko 45. A se še zdaleč nisem počutila stare. Zdelo se mi je, da sem že leta in leta na začetku tridesetih.
Iz teh misli me je predramil moški, ki je izstopil iz avtomobila in se najprej pretegoval, nato pa začel hoditi okoli svojega avtomobila.
»Saj je pravi čudak,« sem glasno izjavila, sedeč v svojem avtomobilu. V sebi sem namreč poskušala zatreti na novo porajajoča čustva, ki so se porajala ob pogledu na tega neznanca. Prijetni občutki!
 Tedaj sem zagledala prihajati svojo hčer, zato sem izstopila.
»Mami, tako dobro se imamo v diskoteki in bi te lepo, lepo prosila, ali smem še za pol urice nazaj,« me je objemala in me gledala s tistimi velikimi očmi.
Moja edina hči! Najdražje bitje pod soncem!
»In kaj naj delam tukaj?!« sem se malce prestrašila mraza in noči. Hkrati pa mi je šlo tudi na smeh. Na skrivaj, seveda!
»Jaz vas bom zabaval. Če, seveda, dovolite!« je tedaj pristopil tisti vznemirljivi moški in se predstavil za Metoda.
V hipu sem se počutila pomirjeno in, neverjetno, zaželeno. Čez pet minut je Maja že tekla nazaj v diskoteko, z Metodom pa sva pešačila proti bližnjemu lokalu.
Kakšno naključje, da je tudi Metod prišel na tisto parkirišče po svojo hčer, ki se je vračala z neke študentske ekskurzije.
»Semle naj bi prišli malo čez polnoč, a jih zaradi zastojev na avstrijski cesti prej kot ob enih zjutraj ni pričakovati,« je povedal, ko sva hodila proti lokalu.
Bilo je noro, a po desetih minutah poznanstva se mi je zdelo, da ga poznam že vse življenje. Zaradi njegove bližine, božajočega glasu in nasploh pojave sem čutila prijetne, vznemirljive in žgečkljive vibracije po telesu. Nisem se slepila – gotovo sem se vanj zaljubila na prvi pogled.
In čutila sem, da se z njim dogaja enako. Ali vsaj podobno! Iskrice v njegovih očeh, njegovi bežni dotiki, ki naj bi se zdeli naključni, a sem predobro vedela, da so še kako skrbno »načrtovani«. Tudi komplimenti, ki mi jih je namenjal, niso bili ravno skromni. Opazila sem, da sva bila v tistem lokalu med starejšimi gosti, kar sem v šali tudi glasno rekla.
Smejal se mi je: »Po letih že mogoče, vendar sva po srcu še prava mladenka in mladenič. Zase vem, da se tako počutim. Tebi se pa tudi pozna in vidi.«
Ja, s temi pohvalami sem zacvetela kot zalita rožica. A ko je kmalu pogovor nanesel na bolj osebne stvari, sem skoraj onemela.
V šali sva se domenila, da sem najprej na vrsti za poročanje jaz. Z največjim veseljem sem povedala, da sem že več kot deset let sama. Z malo manjšim veseljem pa, da sem vdova. Moj mož je bil zadnjih nekaj let le še na papirju, predvsem pa ena velika uganka. Ukvarjati se je namreč začel z ne preveč čednimi posli, za katere nisem hotela vedeti. In še zdaj ne vem. Umrl je nekje v Italiji v precej sumljivih okoliščinah.
»Če ne bi bila vdova, bi bila pa ločenka. Nihče razen mojih staršev in moje sestre dvojčice namreč ne ve, da sem prav v tistih dneh pred smrtjo vložila zahtevek za razvezo zakona,« sem mu zaupala skrivnost.
»No, in zdaj sem na vrsti še jaz!« me je pomenljivo pogledal.
S svojo pripovedjo me je popolnoma šokiral.
V nasprotju z mano je bil Metod še kako poročen. Sicer nesrečno, a vendarle vezan. Njegova žena je bila sedem let mlajša od njega. Le 40 let je imela, pa je že nekaj let trpela za hudo depresijo.
»Vse te 'bolezni' so se začele, ko sem jo nekega dne zalotil pri skorajšnji prevari. Sicer se ni še nič zgodilo, a bi se, če se ne bi naključno pojavil tam. Hotel sem se ločiti, saj se mi je to zdela prevara. Takrat sta se začeli njena depresija in psihoza. In kar je najhuje, grožnje s samomorom. Enkrat se ga je pravzaprav že lotila, a ji je spodletelo. Tako da, čeprav sva še poročena, živiva pod isto streho vsak svoje življenje,« je grenko povedal in me pobožal po roki.

 *  *  *  *

Metoda sem hotela pozabiti, a ni šlo. Tudi telefonsko številko, ki mi jo je zaupal, sem zbrisala iz telefona, toda kaj, ko sem jo znala na pamet.
»Ah, pa saj ni nič narobe, če grem kdaj z njim na kavo kot znanka,« sem po navadi menila. In hodila z njim na pijačo. In ostajala zaljubljena.
Priznal mi je, da je tudi on zaljubljen vame, a da žene ne bo zapustil, saj se boji, da bi ji potem »samomor uspel«. Odločno pa je tudi izjavil, da jo ne misli prevarati, ker bi se mu zdelo, da je slabič.
Bila sem obupana, pa vendar sem še hodila z njim na pijačo. Kmalu je najino znanstvo preraslo v pravo prijateljstvo. In tudi v platonsko ljubezen. To nama je zadostovalo. Ljubezen sva si izkazovala po »najino«. Z nežnimi poljubčki in neskončnimi objemi. Mislila sem, da bo to trajalo vse življenje. Včeraj pa se je vse spremenilo ... Po treh letih pravega prijateljstva ...
Včeraj zvečer me je Metod poklical in zatulil v slušalko: »Ne morem si pomagati, a sem noro srečen, saj mi je žena povedala, da se je zaljubila v novega zdravnika, ki zdravi njeno depresijo, on pa vanjo. Pravi, da se bosta poročila in da se bo zato ločila od mene. Vem, da se sliši noro, toda Špela, sprašujem te, ali bi bila pripravljena postati moja žena?«
Od sreče bi me kmalu kap!
Zavpila sem: »Že jutri, če hočeš, saj veš, da te noro ljubim!«