Najprej je Saška nekaj začutila v svoji nogi. Vedno se je tako začelo. Koleno se ji je začelo rahlo tresti, nato je strah preplavil trebuh. Imela je občutek, da bo pravkar bruhala. Tisti hip je vedela, da je izgubila bitko. Kot vedno.
Saška se je z obema rokama oprijela volana starega avtomobila. Hladen znoj se ji je nabiral na čelu. Le zakaj ni odpovedala zmenka? Navsezadnje ji moški, s katerim sta se včeraj prvič sestala, sploh ni tako zelo ugajal. Bil je nenavaden kavalir, kar jo je spominjalo na zgodovinske čase, njegova sončna očala pa tudi niso bila ravno najbolj prikupna.
Očitno sem že predolgo sama, ji je rojilo po glavi. Odkar sem se preselila, sem okoli sebe zgradila trdnjavo in se z njo sprijaznila.
Kljub strahu, ki se je zdaj v valovih širil po telesu, je opazila, kako grenke so bile njene misli. V resnici ji je bilo najbolj zoprno to, da med vožnjo ni padla le v gnečo, ampak da bo očitno nekaj časa stala tudi v tunelu.
Vprašala se je, kaj bi se zgodilo, če bi popolnoma izgubila nadzor nad sabo. Kaj bi povzročila panika? Bo skočila iz avta in nekega drugega voznika prosila za pomoč? Ali bo preprosto le kričala?
Za njo se je oglasila avtomobilska hupa. Ker je bila zatopljena v svoje misli, ni opazila, da je avto pred njo že speljal. Promet se torej premika, hvala bogu. Želela si je le še iz tega tunela, v katerem se je počutila kot v temni, zatohli in zadušljivi kamri.
Dala je v prvo prestavo in pritisnila na pedal za plin. Precej prehitro je peljala proti koncu tunela, kjer so nanjo čakali svetloba, širina in sveži zrak. Najbolje bo malo odpreti okno, da bo nekaj minut lahko dihala …
Med tem razmišljanjem je Saška prepozno opazila, da je avto pred njo upočasnil. Zaletela se je v njegov zadnji odbijač, telo ji je najprej bliskovito odneslo naprej, nato nazaj. Oba avtomobila sta obstala.
»Prosim, nikar, naj ne bo res …«
Kolikokrat se ji je ta prizor že ponovil v nočni mori? Nesreča v tunelu. In zdaj bo nujno morala čakati na policijo, vlečno službo … strah pred temo in zaprtimi prostori jo je popolnoma zajel.
»Bodi mirna,« se je spodbujala s tresočim se glasom. »Dihaj, dihaj. Vse bo še dobro.« Vendar ni nič pomagalo, bilo jo je tako strah, da ni upala pomigniti niti z mezincem. Zaprla je oči.
»No, vi ste pa res smešni – povzročite nesrečo, potem po nimate pametnejšega dela, kot da meditirate!«
Saška se je takoj vrnila v resničnost. Zmedeno je pogledala proti oknu. Poleg njenega avtomobila je stal moški in jo opazoval. Očitno je bil voznik avta, v katerega je priletela. Odprla je okno, da sta toplota in lepljiv zrak vdrla v njeno kabino in ji povzročila še hujšo slabost.
»Saj ne meditiram,« je odvrnila le s težavo. »Sem … imam …«
»Smrtno bledi ste,« je dokončal njeno jecljanje. »Pomirite se, bom postavil varnostni trikotnik …«
Na videz je bil nadvse privlačen, tudi razumevanja mu ni manjkalo. Je res pravkar razmišljala o njegovih vrlinah? Očitno se ji je že popolnoma skisalo. Njena nočna mora se je uresničila – ujeta je bila v tunelu, ob tem pa je razmišljala o traparijah!?!
Znova se je pojavil ob njej in se nasmehnil. Deloval je pomirjujoče in nenadoma je dojela, da bi moral biti odziv moškega, ki se mu zaletijo v avto, popolnoma drugačen. Nehote se je nasmehnila tudi sama.
»Zakaj me pravzaprav ne zmerjate? Navsezadnje sem povzročila nesrečo.«
Tiho se je nasmehnil. »Drži, ampak niste videti tako dobro, da bi prenesli še moje vpitje.«
Saška se je ugriznila v ustnico in zmajala z glavo. »Bojim se zaprtih in temnih prostorov … najslabše je v tunelu.«
Joj, zakaj mu je to povedala! Zdaj jo bo uvrstil v svoj predalček z napisom »Pozor, zmešani!« in njegovega božanskega nasmeha ne bo nikoli več videla. Nato je začutila roko, ki se je k njej stegnila skozi odprto okno in si odpočila na njenem ramenu – veliko, toplo in tolažečo.
»Bi vam kaj pomagalo, če bi vam povedal, da to poznam?« jo je vprašal nežno.
Saška je dvignila oči. »Poznate to fobijo?«
Pokimal je: »Še predobro. Več let sem trpel zaradi nje. Sicer ne v tunelih, ampak v avtomobilu. Zato sem si kupil bolj odprtega – kabriolet.«
»Kaj pa storite, kadar je dež? Razprete dežnik?« Nehote se je morala nasmehniti
»Dobra ideja,« se je zarežal. »Ne, zdaj sem se že navadil voziti tudi pri zaprti strehi. Na začetku je bilo kar težko, priznam, čeprav je grmelo, nisem zaprl strehe.«
Saška se je zahihitala. Preplavilo jo je olajšanje in odplaknilo paniko. Prav, morda jo je res uvrstil v predalček »Pozor, zmešani!«, a po drugi strani je tudi on poznal ta občutek – in to ne le od zunaj.
»Kako vam je uspelo premagati strah?«
»Eh … kaj pravite na to, da bi prej umaknila avtomobila?« Ozrl se je v čakajočo kolono za njima. »Kot kaže, sva povzročila še večji zastoj. Poskusite vžgati avto …«
Stari avtomobil Saške niti v najtežjih trenutkih ni pustil na cedilu in tudi kabriolet ni bil, razen skrivljene pločevine zadaj, huje poškodovan. Zato sta hitro pospravila trikotnik in se dogovorila, da se bosta ustavita na prvem počivališču.
»Nato bova uredila formalnosti,« je dejal. »Zavarovanje, podatki, si izmenjala naslov.« Zakaj jo je ob tem pogledal tako globoko v oči? Občutke panike v trebuhu so zdaj vsekakor zamenjali razigrani metuljčki.
Počasi je vozila za njim in ko je med vožnjo opazila, da se smehlja, je le zmajala z glavo. Smeh sredi tunela? Že od otroštva se ji ni zgodilo kaj takšnega! In že je bila na prostem.
Z globokim vzdihljajem je zapeljala desno na počivališče in parkirala. Gospod Kabrio je že čakal nanjo. Ležerno naslonjen na drevo jo je gledal, ko je prihajala k njemu. V resnici je bil videti še bolje kot v tunelu. Njena kolena so bila spet tresoča se in nekoliko nerodno je rekla: »Pravilo številka ena: ne naslanjaj se na drevo, ker ga je gotovo polulalo že na tisoče psov.«
Nasmejal se je: »Vidim, da se lahko veliko naučiva drug od drugega. Vendar pod kostanjem res ni najprimernejši prostor … Avtomobila bosta gotovo zdržala še do naslednje gostilne. Se strinjate?«
Kakšno vprašanje! Na Saškinem obrazu se je razpotegnil širok nasmešek.
»Tako ste videti še veliko lepši kot med meditacijo v tunelu.« Pomežiknil ji je in Saško so metulji stisnili v želodcu. Še dobro, da ji je tip od včeraj dal svojo telefonsko številko. Zdaj bo odpovedala zmenek. Naj si natakne svoja očala in poišče drugo dekle. Ona pa bo v gostilni praznovala svoj srečni dan: dan, na katerega se ji je zgodila nesreča v tunelu.