Prišel je dan, ko sem v množici ljudi uzrla tvoje oči. Dan, ko sem vedela, da se mi je zgodilo nekaj čudovitega, nekaj nebeškega. Dan, ko sem se zaljubila vate, in dan, ko si se ti zaljubil vame. Bilo je tako lepo, bila sva nepopisno srečna. Vedela sva, da sva si usojena.
Prišel je tudi tisti čas, ko sva izrekla najin DA. Tistega dne je deževalo, bliskalo se je in grmelo, toda v najinih srcih je sijalo sonce. Že zdavnaj je zaljubljenost zamenjala resnična ljubezen.
Potem je prišel večer. Večer, ki bi ga rada pozabila, ga za vedno izbrisala iz spomina. Še več, rada bi zavrtela čas nazaj, spremenila potek dogodkov. Toda to ni mogoče.
Že zdavnaj bi se moral vrniti domov, jaz pa sem postajala iz minute v minuto bolj črnogleda. Zaman sem čakala, ni te bilo. Komaj živ si ležal v bolnišnici. V intenzivni negi, vse okoli tebe polno aparatov.
Ko sem naslednje jutro stala vsa objokana in obupana ob tvoji bolniški postelji, sem se zahvaljevala znanosti, velikim ljudem, ki so »izumili« vse te aparature. Še nikoli nisem občutila večje sreče, olajšanja kot tedaj, ko sem te prijela za roko, ti pa si se zbudil in se mi skušal nasmehniti. Nisi vedel, kje si! Nisi se še zavedal, da si dan pred tem doživel prometno nesrečo. Ko si hotel rešiti življenje malemu psičku, ki se je znašel na sredi ceste, te je zaneslo. In bilo je dovolj! Ležal si v bolnišnici s poškodovano hrbtenico! Psiček pa je ostal živ, cel, zdrav!
In nato spoznanje – ostal boš na invalidskem vozičku.
Prva sem izvedela to pošastno, kruto resnico, a nič nisem mogla storiti. O, pač, lahko! Najti sem morala zelo primeren trenutek, še bolj primerne besede, da ti povem, kakšno bo odslej tvoje življenje!
Zakaj se vse to dogaja meni, tebi, nama?
Ni besed, s katerimi bi tedaj lahko opisala svoje občutje gromozanskega strahu pred prihodnostjo. In hočem, da veš – ni me bilo strah sebe, strah me je bilo, kako boš ti sprejel tvojo usodo. Zase sem vedela, da sem tvoja za vse življenje, pa naj se zgodi karkoli. Lepega ali krutega! Prisegla sem si, da bom s teboj v dobrem in slabem.
Končno! Povedala sem ti! Iz spomina hočem izbrisati tisti dan, ko sem te soočila s krutimi dejstvi. Obupno sem trpela, ker sem vedela, kako se ti sesuva svet v prah; prihodnost, sanje; vse izginja, izgublja smisel!
Toda najhuje je šele prišlo! Zaprl si se v svoj svet, zaprl kot školjka ali pa kot bodeča neža; obdal si se s trnjem. Nihče ni imel dostopa do tebe. Niti jaz, tvoja žena, in to je bolelo, žgalo, peklo, skelelo. Bila sem nemočna in ni mi preostalo drugega kot upanje. Upanje, da boš končno spregledal, da še vedno v tvojem življenju obstajajo vrednote, obstaja ljubezen, obstajam jaz. Upala sem, da bo to zadosten razlog, da boš hotel SPET ŽIVETI!
Saj ne rečem, živel si že, toda kako?! Bil si lupina, tvoja notranja lepota, tvoj notranji svet, čustva – kot da je vse izginilo! Životaril si, ne živel! Bil si kot deroča reka, ki je prestopila bregove, pozabila na tirnice in ubrala bolj nevarne, zahrbtne poti in rušila, podirala vse okoli sebe. Postal si zadirčen, zavračal si me! Jaz pa sem neskončno trpela. Nič več nisem premogla joka, postajala sem prazna. Zelo sem te ljubila! Mogoče še celo bolj kot pred nesrečo. Doumela sem, kakšno poslanstvo me čaka tu na Zemlji! Moj smisel si postal TI!
Mislila sem, da bom zmogla. A enostavno nisem! Ko sem te videla trpeti, ko sem te videla na dnu in ko se kljub mojemu trudu ni nič spremenilo, sem tudi sama padla na dno. Klonila se, vrgla sem puško v koruzo! Tudi jaz sem postala prazna lupina, okvir brez JAZA!
Nihče! O, pač, še ena zguba tega sveta! Pa saj je vseeno, brez tebe tudi mene ni!

Čudna so pota usode. Čudni smo ljudje! Naša čustva in naša duša ubirajo včasih presenetljive poti … In prav to se je zgodilo tebi.
Ko si me videl, v kakšnem stanju sem, si se začel spreminjati, se odpirati, dojemati stvari, premišljevati o smislu.
Začel si se zavedati, da si za moje klavrno stanje kriv le ti s svojim obnašanjem. Ne tvoj voziček; vedel si, da je to zadnja stvar na svetu, zaradi česar bi izgubila vero v življenje.
In tedaj se je nekaj v tebi premaknilo. Srce in čustva ... Začel si videti smisel: osrečiti mene! Mene pa lahko osrečiš le s tem, da si sam srečen!
Zapleten klobčič, ni kaj! A na srečo, se ga dá prav lepo odviti. Sedaj si ti tolažil mene, me bodril, spodbujal.
In končno ti je uspelo. Uspelo NAMA je. Začela sva se zavedati drug drugega. Znala sva živeti za sedanjost, trenutke. Začel si zaupati v Življenje, zato sem bila nepopisno srečna, na trenutke celo evforična. Vključil si se v Življenje. Iskal si vrednote, drugačne kot pred nesrečo.
Jutri imaš rojstni dan. In čaka te presenečenje. O, ne le eno, kar dve presenečenji. Prvo je to, da ti povem, kaj so dejali zdravniki. Pomisli – dali so mi upanje, da jim morda uspe operacija. Res je, da nikoli več ne boš mogel teči, toda dalo bi se pomagati, da bi hodil le ob podpori bergel, saj okvara ni tako huda, kot je sprva kazalo.
»Skoraj vse je odvisno od njegove volje in tako rekoč trme«, mi je včeraj razložil tvoj zdravnik, meni pa so se usta razpotegnila vse tja do ušes. Zavedam se namreč, da imaš sedaj v sebi več volje, energije in tudi pozitivne trme kot katerikoli drug človek, ki ni doživel takšne nesreče.
Sploh pa, oba sva se navadila na tvoje prevozno sredstvo, kot ga brez sramu in v hecu imenujeva. Invalidski voziček, namreč!
Z malo iznajdljivosti se tudi tako dá marsikam priti, marsikaj videti, doživeti in marsikaj početi …
In drugo presenečenje ... Kar naravnost ti bom povedala, da boš postal očka! Vem, da boš hotel, da počivam. Hotel boš, da sam skrbiš zase, se sam umiješ, celo sam boš hotel riniti v avto. Vem, da si dovolj trmast, da bi ti vse to tudi uspelo, a vedi, da sem že prosila obe mami …
Kako zelo se veselim zate, za naju, za najinega otročička. Postali bomo čisto prava družina. Danes pa ti mislim, na skrivaj seveda, speči še torto in kupiti enaintrideset svečk! In se zahvaliti. Vesoljnemu svetu, ki bedi nad nama in ki nama je omogočilo, da sva zopet našla drug drugega in spoznala, kaj pomeni ljubiti z dušo.