Ljubezenska zgodba našega bralca

Kristina je bila tiskovna predstavnica, David pa urednik nekega časopisa in naključje je hotelo, da sta se nekega dne sestala. Takoj sta si bila pogodu in medsebojna simpatičnost je botrovala številnim nenavadnim izgovorom za ponovne sestanke, ki so vse bolj postajali zmenki. Všečnost so še bolj razpihovala stalna pomenljiva sporočila in elektronska pisma, v katerih sta si izmenjala prenekatero poredno misel, ki bi šla v živo še težko z jezika. Ko je moral David službeno v Ameriko, se je gostota takega sporazumevanja le še povečala in čez Atlantik so letele hudomušne povedi, iskrive ideje in pogrošni verzi, ob katerih je oba obhajala rdečica. In trebušni metuljčki, ki so bili pri obeh že leta, celo desetletje, varno zabubljeni, so ponovno razpeli krila.

K je znakec, ki koraka,
R pa kakor vrana kraka,
I je črtica navpična,
S pa vijuga kačjelična.
T si dal je tram na pleča,
I še en stoji kot sveča,
N navadno odkimava
A je abecedna glava.

Črke skupaj so ime
od punce, ki najlepša je.

Ob vnovičnem snidenju je postal njun odnos vrtiljak iskrene zaljubljenosti in stoodstotne sreče. Odlično sta se ujela na vseh področjih, se pogovarjala, smejala in se ljubila ob vsaki priložnosti. Čeprav sta bila že sredi tridesetih let, so bili občutki za oba povsem novi. Da imata mavričen milni mehurček, poln radosti in barvic, sta rekla. Sleherni dan sta si izpovedovala ljubezen in si izkazovala male pozornosti. Njega je pogosto v službenem nabiralniku čakala njena razglednica, on pa ji je redno šibil kolena s stotinami zaljubljenih in žgečkljivih pesmi.

Lepa si zjutraj in lepa v mraku,
lepa, ko hodiš ob meni v koraku,
všeč mi je vse, kar vidim na tebi,
a najbolj si lepa z mano v sebi.

»Ne morem verjeti, kako lepe reči mi pišeš,« se mu je često vsa vesela pridušala.
»Kristina, obožujem te od stopal pa do tvojih štrlečih uhljev,« ji je David redno odgovarjal. In jo je res, saj se mu je zdela božansko lepa navzven in topla ter domača navznoter.
Najstniško razposajena sta odkrivala vedno sveže ideje za nova razveseljevanja eden drugega. Preživljala sta čudovite konce tedna na Dunaju, v Parizu in v Benetkah in kamor koli sta šla, sta uživala kot še nikoli poprej. Romantični dogodki in občutja, ki jih slikajo le hollywoodski filmi in za katera je David mislil, da v resnici niso mogoča, sta doživljala neprestano. Enega samega slabega trenutka, prepiranja, razprtij ni bilo, le in samo zgoščena sreča.

Se tale je zgodba zgodila zares,
nastopata David in dekle iz nebes.
Za sončen izlet, čeprav še ni maj,
v sosednji deželi poseben je kraj.
Tam ni kamionov, biciklov, cestišč,
so pa kanali in čuda mostišč.
Iz morja se pnejo vse hiše, palače,
ob plimi visoki so mokre še hlače.

Le kaj je počel tam poba s Kristino?
Na kratko povedano: imel se je fino.
Povsod so vodile ju lepe poti,
od trga do trga čez ozke brvi.
Z vrha sijalo je sončece zlato,
jedla sta jagode in, jasno, gelato.
Krasno vzdušne so tele Benetke,
četudi le iščeš čevlje baletke.
Tisoč in enkrat sta se poljubila,
se vrneta še, sta si obljubila.

Radost ni jenjala in je bila na vrhuncu še sedem mesecev od prvega poljuba.
»Sladek je bil takrat, še slajši je zdaj,« je zašepetala Kristina Davidu na uho ob »prazniku«.
»Ljubim te, moja srčica, in rad bi bil s teboj preostanek življenja.«
»In jaz bi imela s teboj otroka. Nikoli doslej nisem imela te želje, s teboj pa jo imam,« se mu je zaupala.
David je srčno verjel, da bo židanost trajala. Bržda ne bo tako intenzivna kot spočetka, vendar sta bila oba mnenja, da je z malo truda in pogovora moč vzdrževati visoko kakovost in sočnost zveze tudi na dolgi rok.

V Parizu se je
ljubilo nadvse.
Nenehno prijetno,
ves čas objetno.
Čvekalo, cmokalo,
spalo pa malo.
Imava se rada,
kot li in monada.

Toda milni mehurčki so kljub svoji pisanosti in lepoti očitno kratkotrajni. Kmalu je David začutil, da reči niso več v redu. Pozornosti, poljubi in stavki »rad te imam« so postajali čedalje bolj enostranski. Sprva je to pripisal Kristinini službeni obremenitvi, saj mu je ves čas dopovedovala, da je vse ok. Pa ni bilo. Vidno ohlajanje in odtujevanje je imelo za posledico čedalje slabše in veliko neplodnih Davidovih monologov, kajti Kristina je največkrat odgovarjala s tišino ali le s kratkim »ne vem«.
Naposled, po poldrugem mesecu mučenja, je le priznala, da ima pomisleke in da ni povsem prepričana o njuni prihodnosti. Razlogi in očitki, ki jih je navedla, so se Davidu zdeli povsem votli, domala na silo izmišljeni. Se je hotela Kristina vrniti v kakšno staro zgodbo, ki morda še ni bila končana? Je bil zanjo le neobvezujoč, zlagan kos zabave? Čeprav je David pomislil na vse to, tega preprosto ni verjel. Tako silne ljubezni ni moč tako hitro ubiti. In je greh, če jo. V današnjem svetu je ni na pretek. »Mogoče punca potrebuje čas, da razmisli,« se je tolažil. »Navsezadnje je še včeraj zame klatila zvezde z neba in mi zatrjevala večno zvestobo.«
A na koncu, ko je vse skupaj prišlo tako daleč, da ga sploh ni več poklicala, mu je kratko malo na daljavo sporočila, da bo bolje, da se ne vidita več. Bolje za koga, Kristina?

Vedi, vilinka, da srčnó sem te ljubil,
nato pa čez noč sem pravljico izgubil,
ne rok in ne ustnic ne bom več poljubil.

Glas je že pravi in telo prav tako,
a hladna pojava je vzela sladkó.
Postala si tujka, žalosti me zelo.

Nisi ob meni, to me boli,
in misel na té mi dih zaduši.
Preprosto najboljša bila si prav ti.

Komu naj pesnim, smešnosti pišem,
božam nožice in hrbet poližem?
Ostale so solze, ki z lic si jih brišem.

Ves čas se sprašujem, kam si odšla.
Moje srce se sprijaznit' ne zna.
Pravljično lepa si mi vedno bila.

Drugod ali z drugim zdaj si bolj srečna?
Če nisi, kar dva sva jako nesrečna.
Vrni se, prosim, kraljična mi všečna!

Kot je bila za Davida novost lepša plat izkušnje, tako je bila nova tudi koncentrirana nesreča, ki se je nato zgrnila nadenj, mu stisnila srce in vzela sapo. Kamor koli je pogledal, je našel spomin na Kristino. Sleherno noč je prejokal in kot duh brez življenja se je prebijal čez dan. Ni je sovražil, ljubil jo je in privoščil ji je vse najboljše. A vedel je, da je ne bo pozabil in prebolel do konca življenja.
Ko je gledal z vrha stolpnice, je še poslednjič naredil križ čez njen obraz na sliki, kakor je v nekem drugem času storil vedno, preden sta zaspala. Kril ni imel več. »To utegne zaboleti,« je še pomislil.