»Čivko …!« je zagrulila Katarina in svoji skobčevki pomahala s svežim listom solate. Napeto je opazovala svojega modro-zelenega ljubljenčka, ki se je usedel pod strop na vodilo zavese.
»Čivkoooo …!« je ponovila še enkrat. Vendar tudi tokrat ni zaleglo, da bi papagajčka zvabila z razgledne točke.
»Če ne prideš takoj k meni, te bom po kljunčku!« je zdaj Katarina že grozila s kaznijo.
»Civko,« je ponovil papagaj in z zanimanjem nagibal svojo glavico.
»Ah, pa ostani tam zgoraj! Jaz moram zdaj iti!« je besno vrgla list solate v njegovo kletko in se odpravila v službo, čeprav je vedela, da jo bo ves dan skrbelo, ali bo Čivko ob njeni vrnitvi domov vendarle sedel v svoji kleti. Zdaj pa se je morala nad njegovimi norčijami prav nasmehniti.
Ko je popoldne stala pred vhodom v blok in iskala ključ od vhodnih vrat, je iz bližine zapelo: »Civkoooo …« Zgroženo je pogledala navzgor. Približno dva metra visoko je na veji sedel zeleno-moder papagaj. Okno v kopalnici! Pozabila je zapreti okno v kopalnici!
»O, ne!« je zaječala Katarina in oblil jo je pot. Ptiček jo je zamišljeno pogledal.
»Čivko …« je začela z mehkim prigovarjanjem, »bodi priden in pridi k meni.« Previdno mu je ponudila roko. A Čivko je samo nekaj zapel in odletel na sosednje drevo.
Katarinina glava je delala s polno paro. Kletka! Čeprav je Čivko ni maral, mu je vendarle pomenila varnost. Pohitela je po stopnicah v svoje stanovanje, nekaj sekund pozneje pa spet navzdol s kletko v roki.
Hvala bogu je še vedno sedel na istem drevesu, morda le vejo više. S tal ga ni mogla doseči, zato je na zvoncu preverila imena stanovalcev – nekdo z imenom Urban Koler bi bil lahko njen rešitelj. Odločno je pritisnila na zvonec.
»Ja, prosim?« je zazvenelo iz zvočnika.
»Moj papagaj je na drevesu,« je začela Katarina opisovati svoj problem. »Nujno moram na vaš balkon.«
»Aha.« Prijeten moški glas očitno ni bil preveč presenečen nad to nenavadno novico. V zvočniku je zabrnelo in Katarina se je napotila proti njegovemu stanovanju.
»Brez panike, še vedno je na drevesu.« Lastnik stanovanja ji je ponudil roko v pozdrav, takoj zatem pa jo povabil na balkon. »Vstopite in na levo …«
»Hvala.« Ne da bi ga temeljiteje pogledala, je Katarina odhitela mimo moškega – in res, pobegli papagaj je bil od njegovega balkona oddaljen slab meter.
»Čivko, pridi sem!« je zaklicala olajšano. Papagaj jo je nezaupljivo pogledal, ko mu je pred kljun ponudila kletko. »Danes boš za večerjo dobil še velik jabolčni krhelj,« ga je skušala prepričati. Čivko je nagnil svojo glavico in zažvrgolel nekaj nerazumljivega.
»Nad ponudbo očitno ni najbolj navdušen,« je pristavil Urban. »Morda bi morali malo razširiti jedilni list. Kaj ko bi poskusili s koruzo v aspiku in posušeno rdečo peso za prilogo?« Na njegovem obrazu se je pojavil nasmešek.
Katarina ga je ošvrknila z očmi. »To sploh ni smešno! Če ga ne ujamem, bo poginil. Sam se na prostosti ne bo znašel!«
»Ja, življenje samskih je res težko,« je zavzdihnil Urban. »Ampak v kletki ni nič kaj pretirano boljše.«
»Zdajle res nimam časa razpredati z vami o partnerstvu,« je rekla Katarina in znova pogledala Čivka. Na srečo vsaj ni kazal nobenih znamenj, da namerava odleteti drugam.
»O partnerstvu?« Urban je presenečeno dvignil obrvi. »O tej temi nisem rekel niti besede. Če pa je kletka za vas takšna asociacija …« Zdaj se je še bolj navdušeno zasmejal.
»Prosim, ali lahko to prestaviva na kdaj drugič?« je bila razdražena Katarina.
»Z veseljem. Vam ustreza jutri zvečer ob osmih?«
Zdaj je bila Katarina res besna. »Vi ste – « Sredi stavka se je ustavila in se spet obrnila k Čivku. »Resnično me skrbi za ptička,« je zamrmrala. Ugriznila se je v ustnice in povesila ramena.
»Oprostite, prosim,« je dejal Urban. »Seveda imate prav. Dolgoročno se skobčevka zagotovo ne bi dobro znašla na prostosti.«
Katarina je počasi prikimala in se medlo nasmehnila. Urban je nenadoma zvenel tako nežno, čisto drugače kot prej, ko jo je dražil.
»Morda sem vas malo prestrašil,« je nadaljeval. »Zdaj bom čisto tiho, če boste papagaja še enkrat skušali pregovoriti.«
»Trmoglavi Čivko,« se je ona obrnila k ptičku, »si slišal? Bodi pogumen.« S prstom je pobožala po kletki, kot bi igrala harfo. Temu poskusu se Čivko ni mogel upreti. Dvignil se je z veje in se spustil proti svoji kletki.
»Počasi se zadenjsko pomikajte v notranjost stanovanja,« je Katarini zašepetal Urban, »jaz pa bom zaprl balkonska vrata.«
»In če se spotaknem?« je skrbelo Katarino. »Na hrbtu vendar nimam oči.«
»Škoda. Imate tako lepe, da dodaten par sploh ne bi bil slaba ideja.« Še preden mu je Katarina uspela odgovoriti, jo je prijel za pas in jo previdno popeljal v stanovanje. Nato je pohitel nazaj k balkonu in tiho zaprl vrata.
»Sploh ne vem, kako naj se vam zahvalim.«
»Ni vredno besede,« ji je pomežiknil. »Z veseljem sem vam priskočil na pomoč.«
»Verjamem.« Katarina ga je pogledala globoko v oči. »Zlasti takrat, ko ste me pospremili v dnevno sobo.«
Nedolžno je dvignil obrni in se nasmehnil. »Jaz sem zelo dobrodušen človek. Pomagam tudi veliko starejšim damam, kadar se vzpenjajo na avtobus. Po tem sem celo zelo znan.«
»Ali tudi s to posebno tehniko prijema?«
»Priznam, da sem malo izkoristil vašo nemoč,« je dejal. »Ste zelo jezni?«
»Morda bi morala zamenjati temo pogovora,« je menila Katarina.
»Škoda, ker je res zanimiva. Kdo ve, ali se nama bo jutri uspelo pogovoriti o vsem.«
»Kako jutri?« je vprašala Katarina zmedeno.
»Se ne spomnite? Saj sva se vendar dogovorila za ob osmih zvečer.«
»Vi ste … vi ste …« Katarini je znova zmanjkalo besed.
»… sploh ne tako nesimpatičen človek!« je namesto nje stavek končal Urban. »Ali pa morda v meni vidite še kaj drugega?«
Njuna pogleda sta se srečala.
»Tako ali tako morava počakati, dokler Čivko ne bo splezal čisto v kletko. Pred tem ne morete domov,« je ugotovil Urban. »Torej naj odloči usoda. Ostanite tako dolgo, dokler ne bo na svoji palici, in spijte z mano kozarec vina. Prostovoljno obljubim, da se bom vzdržal vseh nesramnosti.«
»Velja,« se je z nasmehom strinjala Katarina.
»Prav! Potem bom pa hitro šel v kuhinjo … Presneto! Ta ptič že pleza proti vratcem kletke,« je razočarano ugotovil Urban.
»Hja,« je dejala Katarina tiho, »potemtakem morava usodi malo pomagati …« In je Čivku pred nosom zaprla vratca, da je še nekaj naslednjih ur prosto letal po Urbanovem stanovanju.