Čeprav se zima še niti ni dobro prevesila v pomlad, jo je zadelo kot strela z jasnega. Zaljubila se je. Glede na to, da je bila pri enainštiridesetih spet samska mati devetletnega Tadeja, to ne bi bilo prav nič nenavadnega. Nenavadno pa je bilo dejstvo, da tega moškega še nikoli ni videla, da ga niti slišala še ni, da ni vedela o njem ničesar. Edino to ji je bilo jasno, da je krasen, najbrž zelo dobrosrčen človek in da piše neverjetno lepe misli, verze, pesmi. In še sama se je spraševala, kako je to mogoče, in premlevala, kaj se je pravzaprav zgodilo ...

Neko sredo popoldne je Darja peljala svojega sina na košarkarski trening v šolsko telovadnico.
Tako kot že mnogokrat prej je tudi tistega dne počakala, da se je Tadej v garderobi preoblekel, nato mu je na lička pritisnila poljubček in odhitela po hodniku. Ni gledala pod noge, zato je brcnila ob nekaj, zaradi česar bi se kmalu spotaknila. Sprva je mislila, da je zadela ob kak šolski zvezek, a ko je stvar pobrala s tal, je ugotovila, da gre pravzaprav za beležnico. Skriti dnevnik? Spominska knjiga?
Previdno je pokukala vanjo in ostrmela. Požirala je vrstico za vrstico, stran za stranjo; verz za verzom, misel za mislijo in končno pesem za pesmijo.
Vse to ji je vzelo sapo. Kakšne lepe reči je nekdo sposoben zapisati! In to moški! Podpisan je bil Sandi. Ime, na katerega se je vse nanašalo, pa je bilo žensko, saj je na začetku pisalo: Moji najdražji Nataši! Moški je očitno pisal svoji ljubljeni.
V naslednjih dneh je nenehno premlevala in obnavljala vse, kar je napisal neznani pesnik. O, da bi tudi ona poznala koga, ki bi ji tako lepo pisal in jo oboževal. Počasi, košček za koščkom, ji je Sandi lezel pod kožo. Ugibala je, kakšen je na videz, kaj počne v življenju. Potem pa – bum! Nenadoma se je zalotila, da se je vanj zaljubila. Vedela je, da je to noro, a si ni znala pomagati. Mislila je, da jo bo minilo, a se je uštela. Na vse skupaj je poskušala pogledati z realnega zornega kota in videti Natašo, ki ji je bilo vse tisto namenjeno. A tudi to je ni kaj dosti ganilo.
Po nekaj dneh se je odločila, da mora zadevo raziskati.
Košarkarskega trenerja je vprašala, ali morda ve, kdo je izgubil tisto beležnico.

Imela je srečo.
»O, krasno! Najbrž je to tista stvarca, ki jo je zadnjič izgubil neki moški. Zelo si jo želi dobiti nazaj, zato mi je pustil svojo telefonsko številko – za vsak primer, če jo kdo najde! Izvolite, pokličite ga! Mislim, da bo zelo vesel,« ji je trener ravnodušno molil listek pod nos.
Darja ga je hvaležno spravila v žep. V tistem trenutku se ji je zdelo, da je največja srečnica pod soncem. Vendar so se kmalu začele pojavljati še druge misli: »Ne nori! Tip je najbrž poročen in na trening je gotovo pripeljal svojega sina!«
Vendar jo je kljub temu kot magnet vleklo k telefonu. Mora ga vsaj slišati! Ali morda videti! Morda jo bo to streznilo, jo odvrnilo od čudne »virtualne« ljubezni. Naposled je po dveh neprespanih nočeh s tresočimi se rokami in mehkimi koleni vtipkala njegovo številko. Ko je zaslišala njegov žametni glas, je sprva mislila, da bo kar omedlela. Le stežka se je obdržala na nogah in povedala, kdo je, kje je dobila številko ter zakaj kliče.
»Zdaj vam hočem le povedati, da ste super poet. In seveda vam želim vrniti beležnico!« je jecljala in se hitela opravičevati.
»Če vam je moj stil pisanja všeč, potem sva najbrž sorodni duši in bi se lahko dobila na kavi?« je brez zadrege predlagal.
Tako zelo se je razveselila, da je bila vsa iz sebe, srce pa je čutila nekje v grlu. Povabilo je sprejela.

Končno je prišel dan zmenka. Čeprav sta bila zmenjena šele proti večeru, je že zjutraj izvedla pravcato modno revijo. Vsa na trnih je bila; kot Pepelka, ki je čakala, da jo čudežna kočija odpelje na ples. Preden se je odpravila od doma, je cmoknila sina na obe lici, ga močno objela in dala svoji mami, ki je pazila na Tadeja, še zadnja navodila … Nato je odhitela presenečenju nasproti. Niti sanjalo se ji ni, kaj lahko pričakuje od njega. Vedela je le, da je, odkar ga je slišala, vanj le še bolj zaljubljena. Pozabila je razmišljati, da mogoče ni samski ...
»Najočarljivejši moški, kar sem jih do zdaj spoznala,« ji je šinilo skozi misli, ko sta se rokovala. Imel je tako toplo roko, da bi se mu najraje usedla v naročje in naslonila svojo glavo na njegovo toplo telo. Izgubljala se je v njegovem nežnem pogledu, ki je bil ves nabit z neko pozitivno silo in energijo. Vedela je, da se je zaljubila v pravega moškega! Zdaj ji je silno godilo tudi dejstvo, da jo je Sandi opazoval in gledal kot žensko. Zdelo se ji je, da ga privlači.
Pokazalo se je, da je Sandi šest let starejši od nje. Zanemarljivo.
»Saj je tako ali tako videti pravi mladenič,« je pomislila in ga pri sebi kovala v zvezde.
»Ta mladenič,« je uganil njene misli, »je že celih devetnajst let očka. Ampak to sem izvedel šele pred šestimi leti. Pomisli, hči Nataša me je sama poiskala in se pred tremi leti preselila k meni. Z njeno materjo, ki je bila nekoč le nekaj mesecev moje dekle, sta si bili kot pes in mačka.«
»Torej nisi poročen? Nimaš sina, ki ga voziš na trening košarke?!« se je Darja odkrito veselila novega spoznanja.
»Seveda sem samski. Takrat sem, povsem slučajno, na trening peljal svojega nečaka. Vse, kar si v beležnici prebrala, pa je napisano oziroma posvečeno moji hčeri Nataši. Veš, tudi ona ima pesniški talent, le da ona ne piše sebi, temveč meni, haha. No, nekoč bo najbrž pesmi pisala svojemu fantu, a za zdaj o tem še ne razmišlja,« je Sandi z žarečimi očmi gledal Darjo. Tudi njene oči so žarele!
To je videl, to je čutil. Opogumil se je in jo rahlo prijel za roko.
Zdaj je bila Darja tista, ki je zaslutila, kaj jo želi vprašati, in je dejala: »Ja, samska sem. Samska mamica svojemu Tadeju. In to z veseljem!«
»No, jaz pa bi z veseljem postal tvoj fant!« je rekel Sandi malce v zadregi.
Njegov prijem se je okrepil in začinil ga je s prvim čutnim poljubom na njene mehke, pričakujoče ustnice. Oba sta vedela, da si bosta v prihodnje prizadevala, da bo takšnih poljubov čim več.