»Dobro nosite te čevlje! Pa lep dan vam želim,« sem z nasmehom dejala ženski, ki je pravkar kupila udobne športne čevlje. Gospa se mi je zdela pristna in iskreno prijazna, zato sem še vedno gledala za njo, čeprav je bila že pri izhodu. V tistem pa sem zagledala njega. Z lahkotnim in poskočnim korakom, z dvignjeno glavo, pokončno držo in športno postavo se je napotil na športni oddelek.
»Hvala bogu, še so na svetu ljudje, ki se ne obremenjujejo zaradi zrelih let, ampak se namesto tega ukvarjajo s športom in tako naredijo veliko za svoje zdravje in počutje,« sem veselo pomislila.
Sama sem bila sicer stara šele dvajset, a se je v moji bližini pojavljalo vedno več ljudi v zrelih letih, ki sploh niso več vedeli, katere starostne težave in bolezni naj si še pripišejo.
Kmalu je moški zadovoljno prikorakal k blagajni, jaz pa sem mu zaračunala par športnih čevljev, ki smo jih prav tistega dne dali v akcijo. Možakar je bil zelo zgovoren; izvedela sem, da že tri mesece skoraj vsak dan teče in da se počuti kot prerojen.
»Če to zmore on, ki je najbrž več kot še enkrat starejši od mene, bi tudi jaz lahko začela,« sem si mislila in si še sama kupila enake športne copate.
Tistega dne sem po dolgem času nameravala obiskati svojo teto, zato sem se po srečanju v trgovini odločila, da se do nje ne bom peljala s kolesom, temveč bom za spremembo tekla. Zakaj pa ne, saj je bilo njeno stanovanje od naše hiše oddaljeno le slabe tri kilometre. Ker pa nisem imela preveč tekaške kondicije, sem tja pritekla vsa zasopla, v obraz pa kot prezrela rdeča paprika. Seveda sta Meta in njena hči Maja hoteli vedeti, kaj je vzrok te rdečice. Vse sem jima povedala in dodala, da bo ta model športnih copatov v akciji le še nekaj dni.

Naslednji dan
Kar malce zdolgočaseno sem stala za blagajniškim pultom in si želela, da bi lahko postregla kakega kupca. Tedaj sem ga spet zagledala. Sprva nisem mogla verjeti svojim očem, zato sem s široko odprtimi očmi buljila vanj. Vendar sem se hitro prepričala, da imam prav, saj se mi je moški nasmehnil in se zadrl čez trgovino: »Dober dan, gospodična! Zares prodajate perfektno obutev. Tako dobro se obnese, da sem prišel po še en par. Če veliko tečeš, je tako ali tako dobro imeti kaj v rezervi.«
Mimo mene je hitel na športni oddelek, jaz pa sem mu odgovorila s širokim nasmehom. Ko pa sem se takoj nato ozrla proti vhodu, je širok nasmešek zamenjalo veliko začudenje. Zagledala sem dobro razpoloženo teto Meto, ki se mi je približevala s prožnim korakom.
»Živijo, Vanja!« me je žvrgoleče pozdravila. Nato je zajela zrak in nadaljevala: »Včeraj si mi pravila, da imate neke imenitne teniske, pa sem si rekla, da je najboljše, da jih grem kar pomerit in kupit. Premišljevala sem, da je že skrajni čas, da tudi jaz spet kaj naredim za svoje zdravje, počutje in ohranjanje vitke linije.«
Še preden sem ji kar koli odgovorila, se je ob naju že pojavil tisti možakar, v roki pa je nosil škatlo s čevlji.
»Tokrat sem izbral temno modre teniske,« je dejal, nato pa se je zazrl v teto Meto. V trenutku je utihnil in jo občudujoče gledal. Tudi Meta je izgubila dar govora in nemo zrla naravnost vanj. Prav tako občudujoče!
Ker mi je zaradi tišine postalo neprijetno, sem jo brez razmišljanja prekinila.
Dejala sem: »To je moja teta Meta, ki se je tudi odločila kupiti takšne športne copate kot vi! To, teta, pa je tisti gospod, o katerem sem ti pravila včeraj. Vidiš, tako kvalitetne reči prodajamo, da je prišel po še ene čevlje.«
Moški je Meti podal roko in rekel: »Tudi jaz imam ime. Ludvik sem. Zelo sem vesel, da sva se spoznala.«
Ups, sem si mislila, ko sem zagledala iskrice v njegovih očeh in Metin rahlo zardeli ter malce sramežljivi pogled. Takoj se mi je posvetilo! To je ljubezen na obzorju! Upala sem le, da je Ludvik samski, predvsem pa resen in pošten moški. Takega bi si namreč zaslužila naša teta. Do takrat se je je namreč v življenju držala velika smola in vselej je naletela na same slabiče: na poročene, lažnivce, prikrite alkoholike, nekoč celo na tipa, ki se je prodajal za denar. Ne, takih si res ni zaslužila. Odkar je pred enajstimi leti, pri svojih štiridesetih, rodila nezakonsko hčer Majo, pa se je posvečala le njej. Moški zanjo niso več obstajali – zdaj pa takole!
Medtem je med njima stekla vesela debata. Kar tako »mimogrede« je Ludvik omenil, da je že dolga leta vdovec in da s sinom Blažem živita sama. Tudi Meta je »po naključju« povedala, da je samska in da hčer Majo neznansko obožuje.
Potem je Ludvik povabil Meto: »Zdaj ko boste tudi vi kupili teniske, bi se mi pa lahko kdaj pridružili pri teku?«
Meta je hitela kimati kot kaka najstnica, kot bi se bala, da si bo v naslednjem trenutku premislil. Tudi Ludvik ni več mogel prikriti zaljubljenosti. Pomislila sem: »Tole pa ni več le ljubezen na obzorju, ampak že kar v razcvetu ...«

Čez tri leta
Meta je bila pri svojih štiriinpetdesetih letih v beli poročni obleki, segajoči komaj malo nad koleni, prava atrakcija. Jaz pa sem bila kot priča v turkizni obleki le njena bleda senca. No, vsaj tako sem se počutila, čeprav mi je Blaž zatrjeval drugače.
Počasi smo stopali pred matičarja, spredaj ženin in nevesta, malce v ozadju obe priči. Ludvik je kot ženin kar cvetel od sreče. Opazila sem, da je svojo Meto tako močno držal za roko, da je imela kar pobeljene členke. Pomislila sem, da se mogoče boji, da mu bo nevesta ušla. To bi bilo sicer bolj malo verjetno, glede na to, da sta bila iz meseca v mesec bolj zaljubljena. Ženin pa z žarom v očeh ni gledal le neveste, temveč je z očetovskim ponosom občudoval tudi svojega sina Blaža, ki je bil njegova poročna priča.
Končno sta se slišala ženinov in nevestin da. Ob tem pa ni nihče opazil, da mi je Blaž pomežiknil. Samo midva sva vedela, kaj to pomeni. Vsi so vedeli, da sva že dve leti par. Tako sva zaljubljena, da nama baje to na obrazu piše. Nihče pa še ni vedel, da se Blažu v kratkem obeta zelo dobra služba in s tem manjše službeno stanovanje. Prav tako pa je bila za zdaj še najina sladka skrivnost novica, da bova čez sedem mesecev mlada starša. In da že izbirava zlate prstane ...