Sofija je tiho prigovarjala nemirnemu psičku pod njeno pisalno mizo. »Nino, zdaj moraš biti malo tiho. In prosim, naredi se čisto majhnega.« Njena sodelavka Angelika je prikupno temnolasko dvomeče pogledala: »Se bo to dobro končalo? Saj veš, da David ne trpi nobenih motenj v pisarni …«
Z Davidom je mislila na šefa majhnega, vendar uspešnega nepremičninskega podjetja, v kateri sta bili zaposleni s Sofijo. David je bil sicer zelo prijazen, vendar tudi zelo natančen in nepopustljiv šef. In v naslednjih 10 minutah bo zagotovo prišel v pisarno. Sofija je glasno zavzdihnila. »Saj vem … vendar je bila to nujna okoliščina.« Kosmatega štirinožca je ljubeznivo pobožala.
Nino je pripadal njeni starejši sosedi Konstanci, ki je naravnost oboževala živali. Danes zjutraj pa so jo zaradi akutnih srčnih težav prepeljali v bolnišnico in Sofija ji je obljubila, da bo v tem času poskrbela za Nina. Čeprav se s psi nikoli ni dobro znašla.
Angelika se je nasmehnila. »Zakaj pa ga ni Sebastjan vzel seboj v službo? Zanj bi bilo preprostejše.«
Sofija je grenko prikimala. Njena sodelavka je imela prav. Njen partner Sebastijan je bil samostojen arhitekt in je imel svojo pisarno v bližini. Vendar je na Sofijino prošnjo takoj odkimal. »Ne, jaz moram delati in nimam časa igrati varuške za psa. Če je pes zate tako pomemben, sama poskrbi zanj.« S tem jo je razjezil in razočaral in ni ji ostalo drugega, kot da psa vzame s seboj v službo.
Nekaj trenutkov pozneje se je Sofija prebudila iz svojega razmišljanja. David je stal v pisarni in po hitrem pozdravu pokazal na psa. Globoko je vdihnila in se pripravila na nevihto. Zagotovo je bil jezen, da je prišla na delo s psom. Poleg tega je bila tukaj zaposlena šele dva meseca, torej še sredi poskusne dobe! Ravno ko se je nameravala opravičiti, pa je David prijazno rekel. »Je vaš? Kako je prikupen!« Sofija je bila zmedena, saj ni pričakovala takšnega odziva. Hitro je začela pojasnjevati okoliščine, vendar je David sproščeno zamahnil z roko. »Ni problema. Očitno ste morali imeti razloge, da ste tega kosmatinca pripeljali s seboj.« Pri tem se je široko smehljal. Sofija je olajšano zadihala.
Vendar se je položaj kmalu spet zapletla. »Ravno me je klicala neka stranka, ki želi, da jo peljete na ogled nepremičnine. Seveda psa ne morete vzeti seboj.«
»Logično, da ne …« je dejala Sofija, ki pa ni imela absolutno nobene ideje, kje bi lahko medtem pustila psa.
Potem ko je David izginil v svojo pisarno, je roteče pogledala Angeliko. »Bi morda lahko … samo za dve uri.«
»Oprosti, tudi jaz moram na ogled,« ji je odvrnila ta.
»Jasno, bom že nekako zmogla.« Pri tem je Sofija čutila, kako ji bodo vsak trenutek v oči stopile solze. Nenadoma je zazvonil njen mobilnik. Bil je Sebastijan. Najbrž mu je žal za nemogoče jutranje vedenje. Polna upanja se je oglasila: »Ja?«
»Živijo, ljubica!« jo je pozdravil. »Oprosti za danes zjutraj. Res sem bil neznosen.« Sofija ga je olajšano prekinila. »Že v redu, ampak zdaj bi bilo pa krasno, če bi mi pomagal. Prosim, vzemi Nina za dve uri. Imam zelo pomemben ogled nepremičnine.«
Slišala je Sebastijanov smeh: »Hej, opravičil sem se, ker sem pregrobo odreagiral, vendar se moje mnenje ni zato nič spremenilo. Lahko pa psa peljem v pasji hotel.«
Sofija je odložila telefon brez ene same nadaljnje besede. Spraševala se je, kako to, da ni opazila, kako egoističen je bil Sebastijan. A s tem se trenutno ni imela časa ukvarjati. Zdaj je morala najti rešitev za Nina …
Nekoliko pozneje je sedela sama v pisarni in vročično razmišljala. Pri tem je že skoraj panično pogledovala na uro. Še slabe pol ure, potem bo morala iti. Poskušala je ostati mirna, kolikor se je le dalo. Kot je bilo videti, je bila na kocki njena služba. Nino je dvignil glavo in jo pogledal z zvestimi očmi. Zavzdihnila je. »Ja, ja, če bi le vedel, v kakšne težave si me spravil.«
»Kakšne težave imate v mislih?« Sofija je dvignila pogled in videle Davidove rjave oči. Svojega šefa sploh ni slišala vstopiti. Če ne bi bila v težkem položaju, bi si morala spet priznati, da je izjemno privlačen. Malo je pomišljala, potem pa si je dala duška in mu povedala vse. O Ninu, svoji sosedi, celo o Sebastijanu – in pričakovala, da ji bo zdaj zdaj izročil delovno knjižico.
A David je rekel: »Oh, veste kaj. Razmisliti moram o nekaterih novih projektih; to mi bo najbolje uspelo na dolgem sprehodu.« Zgrabil je za moder povodec, ki je ležal na Sofijini pisalni mizi. »Vašega Nina bom vzel seboj in potem vas lahko počaka v moji pisarni.«
»Bi res to storili zame?« Sofija je bila vsa iz sebe. »Najlepša hvala. To je krasno!« Najraje bi ga kar objela.
Pozno popoldne sta se Nino in Sofija vračala iz službe. Pobožala je psa, ki se je zadovoljno zleknil na sovoznikov sedež. »No, zdi se, da ti je sprehod z Davidom dobro del.« Nato je še enkrat pomislila na službeni dan: moški, ki ga je peljala na ogled vile ob jezeru, je bil nad nepremičnino navdušen in jo bo po vsej verjetnosti tudi kupil, David pa ji je zagotovil, da lahko Nina pripelje v službo, kadar želi. Olajšano je vdihnila zrak. Potem pa se je spomnila na Sebastijana in takoj začutila debel cmok v grlu …
***
Dva tedna pozneje je Sofija Nina vrnila sosedi Konstanci. Stara dama je prišla iz bolnišnice zdrava in čila. »Hvala, da ste tako lepo poskrbeli za mojega Nina.«
»Ah, to sem storila z največjim veseljem.« Dogajanje okoli Nina ji je odprlo oči glede Sebastijana. Z njim se je razšla še isti večer, ko je zavrnil njeno prošnjo po pomoči – in vedela je, da je storila prav. Odtlej je čedalje pogosteje razmišljala o Davidu. Zaradi psa ga je spoznala s povsem nove plati – in morala je priznati, da ji je bila všeč. Ob tem razmišljanju je zazvonil njen telefon.
Na drugi strani je bil David: »Živijo, bi šla na sprehod skupaj z mano in Ninom?
»Nino je zdaj spet pri svoji gospodarici,« mu je pojasnila.
Slišati je bil razočaran. »Oh, škoda.«
Nato sta oba sočasno dejala: »Morda bi lahko šla na sprehod brez psa …«
David je nato še dodal: »Zelo vesel bi bil, če bi te lahko videl.«
»Ja?« Sofijino srce je poskočilo. Pomislila je na Davidove čokoladne oči, njegov ljubki nasmeh in odvrnila: »Potem pridi pome, kolikor hitro le lahko …«