Ljubezenska zgodba naše bralke

Ko je Tina na svoj štiriindvajseti rojstni dan spoznala Marka, je mislila, da so se ji odprla nebesa. Tako zelo zaljubljena do takrat ni bila še nikoli. Po treh mesecih znanstva je čutila, da je med njima nekaj več kot le zaljubljenost. Šlo je za medsebojno sprejemanje, dopolnjevanje, spoštovanje, sklepanje kompromisov. Nekajkrat se je v mislih že videla s poročnim prstanom na roki. Njena sreča se je sesula v prah tistega večera, ko je Mark prijokal k njej.
»Mojca, moja bivša, je noseča. Z mano! Že pet mesecev, pa nikomur ni črhnila besedice,« je skozi solze komaj izdavil.
Tino je noro stiskalo pri srcu, a bila je popolnoma nemočna. Zanj bi se bila pripravljena boriti z drugo žensko, vendar je bil na poti otrok. Njegov otrok! In z njim se ni mogla primerjati, mu konkurirati. Bil je njegova kri, ona pa je bila le punca, ki jo je sicer ljubil, a jo je navsezadnje poznal le pičle tri mesece. Vedela je, kako bo izbral.
»Vse to je zaradi otroka. Saj veš, da je ne ljubim. Še prenašam jo komaj. Tebe ljubim, Tina! In to se nikoli ne bo spremenilo,« ji je povedal, ko jo je v slovo poljubil na ustnice. Potem je izginil iz njenega življenja. Še mesec dni se ji je pred očmi risal njegov obraz, potem pa je spomine nanj zaklenila v najbolj skrit kotiček njene duše.
Čez kaki dve leti je v njeno življenje vstopil Jure. Vanj ni bila noro zaljubljena, bil pa ji je všeč. Ker je bil zelo vztrajen, je končno postala njegovo dekle. Kmalu sta ugotovila, da bi jima bilo pravzaprav prijetno, če bi zaživela skupaj. Njuna zveza je bila sicer brez velikih strasti, brez vzponov, a tudi brez padcev. Kmalu sta se poročila in se preselila v skupno stanovanje.
Bilo je osem mesecev po poroki, ko je Tina sredi ljubljanskih ulic in vrveža ljudi zagledala Marka. Štiri leta ga ni videla, a ga je takoj prepoznala. Nič se ni spremenil. No, morda je bil videti zrelejši, a zato še privlačnejši. Srce ji je nemirno poskočilo. Hotela se je narediti nevidno, tedaj pa jo je tudi on opazil. Spontano jo je objel in jo povabil na pijačo. Ko je videl njen poročni prstan, jo je vprašal: »Pa ne, da si se tudi ti poročila zaradi …?« Z očmi je pokazal na njen zaobljeni trebušček.
»Ne, nisem. Zanosila sem dva meseca po poroki,« je pokomentirala.
»Torej si se poročila iz ljubezni?« je rinil vanjo z zoprnimi vprašanji. Zazdelo se ji je, da so se mu v očeh nabrale solze.
»Reciva, da z Juretom živiva v slogi in sožitju. Zdaj pa še ti! Kje živite? Imata z ženo enega ali že več otrok?« je pogovor speljala v druge vode.
»Samo Evito. Kmalu bo stara štiri leta. Pomeni mi vse na svetu. Bolj ali manj uspešno pa shajava tudi z Mojco,« je gledal Tino naravnost v oči. Čeprav je bila noseča, ga je privlačila kot takrat, ko je še s ploskim trebuhom letala naokoli. Tudi v Tini so se porajala prijetna čustva, a jih je poskušala zatreti.
Čeprav sta oba vedela, da ni pametno, da se še kdaj srečata, sta si izmenjala telefonski številki. Vedela sta, da so možnosti za takšna naključna srečanja zelo majhne, saj sta živela skoraj štirideset kilometrov vsak sebi. Res sta šla v naslednjem mesecu še dvakrat na pijačo in si dokončno priznala, da sta strast in hrepenenje prevelika in da se komaj zadržujeta, da ne planeta drug po drugem, a nočeta nikogar prizadeti. Ne bosta se več videvala!
Tina je še kar nekaj mesecev po malem mislila nanj, čeprav je imela dovolj dela z novorojenko Julijo. Naposled so spomin na Marka zasenčile vsakodnevne skrbi.
Življenje je steklo po utečenih tirnicah … Leto, dve, več … Julija je ostala edinka. Ne Tina ne Jure si nista več želela naraščaja. V njunem življenju še vedno ni bilo nobenih pretresov. Tina je imela Jureta rada in ga ne bi mogla prizadeti. Vendar je Jure v zadnjem času postal bolj zadržan in hkrati osoren. Poudarjal je, da potrebuje več časa zase. Tina mu ni nasprotovala. Njegovih nenadnih izhodov sploh ni komentirala. Mislila je, da se bo prej ali slej naveličal gostiln in kolegov.
Ker se to ni zgodilo, je spremenila taktiko. Začela ga je vabiti sem ter tja in doživela pravi šok, ker je naletela na gluha ušesa in na njegovo zadirčnost.
Nekega dne je Julija založila šolski učbenik in ga potem iskala po vsem stanovanju. Ko je v spalnici pristavila stol, da bo pogledala še na omaro, je po nesreči brcnila v Juretovo omarico. Tako so se vse knjige, ki so bile tam notri, sesule po tleh. Tina ji je priskočila na pomoč, kar naenkrat pa je iz neke knjige padla fotografija. Ogledala si jo je in ni mogla verjeti svojim očem. Na njej sta bila Mark in očitno njegova hči! Njen nesojeni Mark! Kako se je on znašel med Juretovimi rečmi?! Še istega dne jo je pokazala Juretu in čakala na pojasnilo.
Jure se je zazrl v fotografijo in mirno dejal: »To je njena hči Evita. Pozabil sem ji vrniti fotografijo.«
Zdaj je Tina razumela, da je fotografija tam pravzaprav zaradi deklice. Torej Jure pozna Markovo ženo? Tisoče vprašanj se ji je vsiljevalo v misli. Začelo se ji je bliskati, da morda njen Jure in tista Mojca …
Jure je opazil, kaj se dogaja z ženo, in se je odločil biti neposreden. Počasi je začel: »Da, jaz in mati te deklice sva že skoraj vse leto zaljubljena. Mislila sva, da naju bo minilo in se bova brez problema vrnila vsak k svoji družini, ampak ni šlo. Celo spoznala sva, da bi rada zaživela skupaj. Tina, nima smisla, da vztrajava, če ljubim drugo.«
Šlo ji je na bruhanje, komaj se je obdržala pokonci.
»Povej mi, ali je tej deklici ime Evita, možu tvoje ljubice pa Mark?«
»Kako veš?« je bil Jure presenečen, potem pa je potrdil imeni.
»Očitno sva si z Markom usojena. Zdaj ko naju je doletela še enaka 'nesreča', pa še toliko bolj,« si je zamrmrala v brado.
Čez štiri mesece sta Tina in Mark sedela ob kavi. Nista vedela, ali naj se še jočeta ali naj se že smejeta. Oba sta se ločevala in končno so se kazale možnosti, da ostaneta skupaj. Nekoč … Vedela sta, da se rane ne pri enem ne pri drugem še ne bodo tako hitro zacelile. A imela sta drug drugega in si bosta v tolažbo. Jasno pa je bilo, da ne bo ostalo le pri tolažbah, ampak da bosta počasi gradila novo ljubezen na trdnih temeljih.