»Saj midva se pa poznava, kajne?« je rekel moški, star skoraj 50 let, in prisedel k meni.
Na tečaju nemškega jezika, kamor me je poslalo moje podjetje, smo imeli ravno odmor. Zato sem šla v lokal izobraževalnega središča na kavo.
No, in zgodilo se je to, kar se je. Hkrati je imela odmor tudi skupina, ki se je izpopolnjevala v znanju angleškega jezika. Tako sem po devetih letih srečala Tineta, svojo takratno nesojeno ljubezen.
»Ja, bi rekla,« sem mu vljudno odgovorila.
Videla sem, da me požira z očmi. Ker se nisem odzvala njegovim osvajalskim pogledom, se mi je začel drugače dobrikati. Hvalil me je naprej in nazaj, mojo vitko postavo, moj nadvse prikupni obrazek. Da, tako je govoril, jaz pa sem se ob tem le nasmihala in si mislila svoje. Predvsem sem premišljevala o tem, kaj sem pravzaprav pred 11 leti tako privlačnega videla na njem.
Kmalu je Tine začel pripovedovati o sebi, o tem, kaj vse je počel v letih, ko se nisva videla.
Sprva sem ga poslušala le napol, potem pa še to ne več … V mislih sem se namreč preselila 11 let nazaj, ko sva se prvič srečala.
Bila je ljubezen na prvi pogled. Stara sem bila 33 let, živela pa sem s štiri leta starim sinom Žanom. Njegov očka naju je zapustil kmalu po sinovem rojstvu. Tine je bil nekaj let starejši od mene in tudi samski. Njegova 12-letna hči Julija je več kot polovico časa preživela pri njem. Tine je razložil, da je njegovi bivši ženi hči bolj v breme kot v veselje, zato ji on daje ljubezni in pozornost za dva.
Ko sva se prvič srečala v trgovini s svetili, nisem mogla odmakniti pogleda z njega. Zdelo se mi, da sem kot mesečna, kot začarana. Očitno je na sebi začutil moje poglede in ko se je tudi on zazrl vame, se je tudi z njim dogajalo enako. Zdaj sva bila že dva! Dva mesečnika sredi trgovine. Nerodno sva začela pogovor. Ne spomnim se, kateri je prvi dal pobudo za pijačo. Spomnim se le, da sem se vanj skoraj nesmrtno zaljubila.
Kot zaljubljeni parček sva potem v sreči preživela leto dni. Kadar sva le utegnila, sva tičala skupaj. Nikoli ni minil konec tedna, da se ne bi videla. Včasih je bil zraven tudi moj Žan, njegova Julija pa redkeje.
»Mislim, da me Julija ne mara,« sem mu omenila kmalu po najinem prvem srečanju.
Da se me mora še navaditi, je bil njegov kratek in jedrnat odgovor.
Najbrž res, sem menila pri sebi. Od tedaj nisem več posvečala kakšne posebne pozornosti Julijinemu ignorantskemu vedenju. Poleg tega pa, res da sva bila s Tinetom par, vendar se nisva nameravala niti poročiti, še živeti ne skupaj.
»Skupno življenje bo morda primerno čez približno desetletje, ko bosta najina otroka že precej samostojna,« sva si bila edina v razmišljanju.
Kljub temu sva se imela zelo rada. Vsaj zase lahko trdim, da je zaljubljenost kmalu prerasla v ljubiti z vsem srcem.
Nekaj časa sem to zaznavala tudi pri Tinetu, potem se je počasi, a vztrajno začel odmikati od mene. To se je dalo razbrati iz njegovih besed in tudi dejanj.
Prej mi je pogosto povedal, da me ima rad, potem kar naenkrat tišina. Poljubček za nasvidenje je začel čedalje pogosteje opuščati. Njegovi objemi so postajali mlačni. Velikokrat je bil zamišljen, še pogosteje pa redkobeseden; kar je bilo zanj zares nenavadno. Konec tedna mu je začelo zmanjkovati časa zame, kar je v meni končno prebudilo alarmno lučko. Nekaj se dogaja z njim! 
Kadar sem ga vprašala o tem, je bila vedno vzrok Julija. Z njo se je moral učiti angleščino. Razložiti ji je moral ulomke. Tolažiti jo je moral, ker se je sprla s  svojo najboljšo prijateljico. In tako naprej in tako naprej. Končno sem zbrala dovolj poguma in ga vprašala, ali je morda spoznal drugo žensko. Mogoče sem ga s čim nevede prizadela? Nič od tega! Tako mi je prisegal.
Po več mesecih tega vrtenja v začaranem krogu sem si priznala, da sem velika trapa, ki vse to prenaša. Končati bi morala to razmerje!  Toda razum je eno, čustva pa nekaj drugega. Mučila sem se, a si nisem znala pomagati.
»Mogoče pa je to njegovo čudno vedenje le prehodno?« sem se tolažila.
Vsa srečna sem bila, ko me je končno nekega sobotnega večera povabil v priznano restavracijo na večerjo.
Toda tam sem doživela pravi šok. Njegove besede so kruto zarezale v mojo dušo. Njegova odločitev je bila dokončna. Boleče se je spoznanje usedalo v vsak delček mojega telesa.
Da končuje to najino prijateljstvo, je povedal. Da ne more več gledati, kako njegov otrok zaradi tega trpi. Kako je ubogo deklico strah, da se ne bom nekega dne prikazala na njunih vratih in tam ostala za vedno.
»Upam, da veš, da te še vedno ljubim, da boš ostala ženska mojih sanj. A moral sem se odločiti med tabo in svojim otrokom. Kot vsak normalen človek sem izbral svojo 'kri',« je govoril.
Mene je čedalje bolj sililo na bruhanje, zato sem hitro in brez besed zapustila restavracijo. Od tedaj se nisva več videla.
Naslednjih nekaj mesecev je bilo krutih. Spoznanje, da sem izgubila ljubljenega moškega le zato, ker njegova najstniška hči manipulira z njim, je bilo zares hudo. A naposled sem se pobrala in z dvignjeno glavo pogledala v prihodnost.
»Kaj pa ti?« me je Tine vrnil v sedanjost.
Pogledala sem ga in ugotovila, da me zaljubljeno gleda! Potem je predlagal, da bi spet obnovila najino ljubezen.
»Veš, Julijo le še redko vidim. Odkar ima fanta skoraj na drugem koncu države, sva se zelo oddaljila,« je skesano priznal.
Malo nerodno mu je postalo, zato je začel govoriti o drugih stvareh. Vprašal me je, kako sem preživela zadnjih nekaj let.
Takole sem odgovorila: » Kako sem jih preživela, ni pomembno. Naj pa povem, da se bom kmalu, natančno na svoj 45. rojstni dan, poročila z najčudovitejšim človekom, kar sem jih kdaj spoznala. Nanj se stoodstotno lahko zanesem; spoštujeva se, zaupava si, najboljša prijatelja sva. In zelo se ljubiva!«
Spet sem bila jaz tista, ki je zapustila prizorišče in Tineta, ki je strmel vame z odprtimi usti. Z blaženim smehljajem sem pomislila na svojega bodočega moža in komaj čakala večer, da se bom lahko stisnila v njegov objem.