Vesna je bila že ves dan v dvomih. Naj se prijavi ali ne!? Ogled srednjeveških gradov v Avstriji jo je sicer zelo mikal, po drugi strani pa si ni upala niti pomisliti, da bi Nataliji naprtila varstvo Mateja.
Toda zvečer jo je Natalija prijetno presenetila: »Mami, pomisli, to je edinstvena priložnost, da si vodeno ogledaš tako veliko gradov v tako kratkem času. Ti kar pojdi, bom jaz tiste tri dni skrbela za Mateja. Saj je moj brat, jaz pa študentka, ki je v zadnjem času opravila kar nekaj zahtevnih izpitov, tako da mi bo čisto dobro delo, če bom skrbela za malega sedemletnika.«
Vesna si je oddahnila. Natalija je bila njena dvaindvajsetletna hči. Zelo sta bili navezani druga na drugo, še posebno zadnjih pet let, odkar jih je Vesnin mož, Natalijin in Matejev oče, zapustil zaradi norega razloga – ni več prenesel otroškega kričanja in vsega, kar je bilo povezano z zelo majhnimi otroki. Pobral je šila in kopita ter odkorakal v novo življenje.
                
                  *******

Čez teden dni je bila Vesna že na avtobusu. Tri dni je uživala kot že dolgo ne.
»Sploh nisem vedela, da so ti srednjeveški gradovi lahko tako zelo veličastni,« je zadnji dan rekla Boštjanu, s katerim sta bila na izletu tako rekoč nerazdružljiva. Že prvi dan sta sedla skupaj na avtobus. Ugotovila sta, da imata kar nekaj skupnega. Vsak zase pa sta se tudi zavedala, da se zdita drug drugemu simpatična.
Tudi Boštjan je bil ločen in oče devetnajstletnega sina. Sicer je bil štiri leta mlajši od Vesne, ampak to v letih, kot sta bila onadva, torej med štiridesetim in petdesetim, sploh ni pomembno.
Tri dni sta preživela kot dva srečna, zaljubljena najstnika, ki pa sta preveč sramežljiva, da bi si to priznala in se zato delata, kot da so njuni bežni dotiki zgolj sama naključja, hkrati pa poskrbita, da je teh »naključij« čim več.
Ko se je bilo treba posloviti, sta bila oba zmedena.
Vesna se je prva ojunačila in ga vprašala: »Se bova še kaj videla?«
Boštjan jo je resno pogledal: »Pa si to zares želiš?«
To vprašanje ji je za hip vzelo sapo. Kaj je hotel reči s tem?!
Nemo je prikimala. Potem pa jo je spet presenetil. Objel jo je in jo na hitro cmoknil na obe lici. Nato sta si izmenjala telefonski številki.
Že čez nekaj dni sta se dobila na pijači. Zmenila sta se, da gresta naslednjič na sprehod. Pa v kino. Pa tudi o vegetarijanskem kosilu sta se strinjala ...
Kar velikokrat sta se že dobila in med njima je bilo vsakič čutiti privlačnost. Poleg tega sta bila oba samska, odrasla človeka, zato se je Vesna začela čuditi, zakaj se Boštjan vztrajno izmika intimnejšim dotikom.
Nekega dne je vse pomisleke o tem zaupala Nataliji. Kajti Natalija ni bila le njena hči, bila je tudi njena najboljša prijateljica.
»Preprosto ne vem, kaj naj si mislim in kaj naj naredim. Boštjan vztrajno zanika, da bi bilo kar koli narobe. Pravi le, da noče prehitevati časa. Jaz pa dobro vem, da je nekaj narobe! Le kateri moški bi se tako dolgo zadrževal, še posebno če je zaljubljen in za to ni ovire? Vsakič, ko me stisne v svoj objem, čutim njegovo pospešeno dihanje, njegovo moškost. Toda zadnjič, ko sem hotela z roko nežno seči pod njegovo majico, me je skoraj prestrašeno odrinil,« je potožila svoji hčeri.
Natalija je sicer sočustvovala z njo, vendar jo je želela tudi malo razvedriti, zato je v šali navrgla: »Mogoče pa ima na hrbtu vtetovirano golo žensko in ga je zato sram? Mami, svetujem ti, da upoštevaš njegov nasvet in hitiš počasi!«
»Saj imaš prav,« je zamišljeno rekla Vesna, čeprav ni bila prepričana o svojih besedah.
Nekaj časa je res upoštevala ta nasvet. Ko pa so minili še trije meseci, ji je dokončno prekipelo. Boštjanu je povedala, kar ji je ležalo na duši.
»Vem, da si po svoje zaljubljen vame, ampak takole ne gre več naprej. To je zame pravo trpljenje. Vzljubila sem te kot prijatelja, kot človeka, privlačiš me kot moški, ti pa vztrajaš pri neki čudni platonski ljubezni. Ti me lahko poljubljaš in še pa še objemaš, a te strese kot elektrika, če se želim tudi jaz tebe dotikati. Ne dovoliš niti, da bi začutila tvojo toplo kožo, ki jo lahko slutim le skozi majico. Tebi pa je dovoljeno, da se dotikaš moje?! Kaj je narobe? Razumela bi, če bi mi vsaj namignil, kaj se dogaja, tako pa ostajaš molčeč. Zame si čedalje večja uganka, a je ne mislim več reševati. To je bedno. Če si premisliš, me v naslednjih dneh pokliči. Vendar imam pogoj: želim izvedeti, kaj se greš!« mu je dejala, čeprav s težkim srcem.
Tisto noč ni zatisnila očesa. Vso noč je prejokala, saj je bila prepričana, da ga je izgubila. Šele zjutraj je utonila v nemiren spanec, iz katerega jo je vrglo nadležno zvonjenje telefona. Bil je Boštjan. Po njegovem glasu je presodila, da je zelo žalosten.
Rekel je: »Bi rada vedela za mojo skrivnost ali jo celo videla?«
Srce ji je od veselja poskočilo. Morda pa še ni vse izgubljeno. Dejala je: »Oboje!«
Popoldne sta se dobila na pijači, potem sta odšla na sprehod. Boštjan ji je končno zaupal skrivnost. Pred enajstimi leti se je na predvečer prvega maja močno opekel ob kresu. Na ogenj je hotel naložiti še eno vejo, a se je spotaknil in padel čeznjo, tako rekoč naravnost v plamene. Od opeklin so mu ostale grde brazgotine. Njegova tedanja žena ni prenesla pogleda nanje in se je ločila.
»Rekla mi je, da je nič več ne privlačim, temveč jo celo odbijam. To je bil zame hud šok. Še hujši od opeklin samih,« je žalostno rekel.
»V resnici te ni imela rada. Jaz te imam rada! V resnici! Veš, kadar jaz ljubim, tedaj ljubim celega človeka. Ne le tistega, kar se vidi, temveč tudi vse, kar je v človeku!« je nežno rekla Vesna in se mu zazrla v oči.
Strastno ga je poljubila na ustnice in mu hitro slekla majico. Glede na to, kako je brazgotine doživljal Boštjan, si je njegov hrbet predstavljala še veliko bolj opečen. Pa sploh ni bilo tako hudo! No, vsaj njej se ni zdelo. Poljubljala ga je po brazgotinah in bila le še bolj zaljubljena vanj.
Boštjan jo je plašno vprašal: »Sem ti še vedno všeč?«
Vesna je odločno ponovila: »Saj pravim: kadar ljubim, ljubim vse na človeku in v njem. In vedi, od tega trenutka te ljubim le še bolj!«