Nuša je odprla vrata hotelske sobe, stopila na dolg hodnik, naredila nekaj hitrih korakov, potem pa obstala kot vkopana. Iz sosednje sobe je namreč skoraj v istem trenutku stopil moški njenih let. Ko jo je zagledal, je obstal kot vkopan. Nekaj dolgih sekund sta si nemo zrla v oči, čedalje bolj začudena, da sta sočasno sploh prikorakala iz sobe. In da sta se sploh srečala. In to po šestnajstih letih.
»Živijo!« sta slednjič izustila.
Nuša se je celo prestopila in si šla živčno s prsti skozi dolge lase.
To kretnjo si je Smiljan razlagal po svoje, zato se je potrudil in z zapeljivim glasom dejal: »Ups, moram reči, da si videti še veliko bolj seksi kot takrat pri dvajsetih. Si se prišla malo namakat v bazensko vodo?«
»Prav imaš! Vendar nisem sama, z mano sta mož in hčerka,« je ponosno poudarila.
»A poročila si se tudi?« je poskušal prikriti začudenje.
Nušin pogled je zajadral na njegovo levico, kjer se je v vsej lepoti bahavo svetil zlat obroček.
»A ti pa ta prstan nosiš za okras?!« je ironično vprašala.
»Ah, ne! Tudi jaz sem poročen. Že deset let, z neko Ano. Ne poznaš je. Z nama živi še sin Aleš. Pravzaprav njen pravi sin in moj posvojenec. Kmalu bo šel na svoje, saj jih ima že šestnajst. Ja, Ana je zelo zgodaj postala nezakonska mati. Ni obvladovala dveh vlog – vloge očeta in mame, zato je bil Aleš zelo naporen in nemogoč otrok, še sedaj je naporen najstnik. No, zato sva se odločila, da je en mulec čisto zadosti,« je govoričil in se s pogledom ves čas pasel na Nuši.
»A tako?« je mirno odgovorila Nuša.
Hkrati si je mislila svoje: da je povsem napačno razmišljanje, da bo šel šestnajstletnik kmalu po svoje. Kdo pa ga bo živel?
»Kako je ime pa tvojemu možu?« je Smiljan z vprašanjem prekinil tok njenih misli.
»Oh, jaz ...« je sprva lovila sapo, ko je ugotovila, da Smiljan misli, da si je po vsej tisti zgodbi izpred šestnajstih let poiskala nekoga tretjega in se z njim poročila.
»Bojan!« je razločno ter hkrati previdno in ponosno povedala.
»Kaj? A tisti Bojan!« se je glasno, a iskreno čudil Smiljan.
»Natančno tisti in nihče drug!« se je blago nasmehnila. Če bi jo Smiljan v tistem trenutku pozorneje pogledal v oči, bi tam opazil iskrice zadovoljstva, radosti in seveda tudi ljubezni.

Nuša pa je z mislimi odtavala v preteklost. Bilo je pred šestnajstimi leti.
Takrat sta bila Nuša in Bojan, študenta drugega letnika, par že dve leti. Zelo dobro sta se razumela, zaljubljenost je že preraščala v ljubezen. Vsaj Nuša je tako mislila. Potem pa je spoznala Smiljana in si priznala, da očitno to ni res. V Smiljana se je namreč zaljubila do nebes, on pa vanjo. Tega ni načrtovala. Nič ni mogla storiti, da bi zajezila poplavo silnih čustev, ki so jo prevzela ob misli na Smiljana. V borbi s samo seboj je bila popolni poraženec. Čustva so prevladala nad njenim razumom. Po nekaj mesecih prijateljstva, ko se je sprva slepila, da so to lažna čustva, sta si s Smiljanom končno priznala, da sta zaljubljena.
Vendar Nuša dlje od poljuba ni hotela in ni mogla iti.
»Daj mi, Smiljan, nekaj časa, da premislim. Zdaj ko vem, da čutiš enako … Bojana imam resnično rada, zaljubljena pa sem vate. Če bom ugotovila, da sem vzljubila enako tudi tebe, bom z Bojanom prekinila. Ampak preden tega ne storim, ne morem spati s tabo, ker bi to pomenilo, da sem varala fanta. To pa ne bi bila več jaz. Upam, da razumeš.«
Minili so trije tedni, ona pa še vedno ni vedela, kje se je drži glava. Še celo bolj je postajala razdvojena. Tako zelo razdvojena je bila, da jo je začela mučiti huda nespečnost in je v obupu celo pomislila, da bi pobegnila kar pred obema moškima.
Toda potem je mednje posegla narava. Bojan je doživel prometno nesrečo in vse je kazalo na to, da bo njegovo koleno ostalo poškodovano. Nuša je dobro vedela, kaj to pomeni. Nič več rekreacije, nikakršne. Šepanje. Vendar je šele pri tem spoznala, kako zelo ljubi Bojana. Saj je vedela že prej, toda to je sedaj  čutila. Zelo čutila!
In vedela je, da hoče ostati z njim, se z njim poročiti in roditi otroka.
Smiljanu je to odločitev nemudoma sporočila. Debelo jo je gledal in komentiral: »Kaj? Z njim boš ostala zaradi usmiljenja! Saj si nora! To je samomorilsko razmišljanje. Le kaj boš imela od skoraj invalida?! Pojdi rajši živet z mano v Ljubljano. Saj veš, da se s starši selimo v prenovljeno hišico. Dovolj prostora bo tudi zate.«
Nuša ni mogla verjeti svojim ušesom. Zdaj je Smiljana videla kot robota brez čustev in pravih moralnih vrednot. Ni se ji ljubilo prepirati z njim in mu pojasnjevati. Obrnila se je na peti in rekla le: »Ni iz usmiljenja. Iz ljubezni je. Tudi tebi jo želim, čeprav dvomim, da jo boš kdaj našel. Tisto pravo in iskreno ljubezen.«
Potem je odhitela k Bojanu v bolnišnico. Čez dve leti sta se poročila in si pozneje z veliko odrekanja postavila hišico. Pred šestimi leti se jima je rodila še Rebeka, sad iskrene ljubezni.
»Torej je sedaj idealna priložnost. Ko se takole po naključju in dolgem času srečava,« je Smiljan ponovno prekinil tok njenih misli in se izzivalno zazrl vanjo.
Nuši je vzelo sapo. Zagnusil se ji je. Vedela je, na kaj namiguje, a je kljub vsemu vprašala: »Priložnost za kaj?«
»Da nadaljujeva tam, kjer sva takrat končala. Tako ali tako nisva srečna. Ti s pohabljenim možem, jaz se z Ano že dolgo ne razumem več,« je govoril, a kar naenkrat utihnil. Oba sta namreč zagledala Bojana, ki se jima je bližal s čvrstimi in hitrimi koraki. Niti približno ni spominjal na pohabljenca. Ko je prišel dovolj blizu, se je ustavil in dejal: »Vi ste najbrž Smiljan? Žena mi je namreč že pred leti povedala vso zgodbo. Takrat smo res bili še vsi trije zelo mladi. Žal vam moram povedati, da se je tista prava in čista ljubezen med nama z Nušo začela razvijati šele po moji nesreči. In, kot vidite, sem bil med tistimi srečneži, pri katerih je takšna operacija kolena uspela. In to že po enem letu.«
Smiljanu so od sramu potne kapljice tekle po zardelih licih skoraj v potokih, Nuša in Bojan pa sta se poljubila kar vpričo njega.