»Unikat!« je bila navdušena prodajalka. »Kot bi bil narejen samo za vas. Le nekdo s takšno barvo las, kot jo imate vi, lahko nosi to rdečo.«
Tudi Suzana je menila podobno. Očarano se je opazovala v ogledalu in se odločila, da ga bo kupila – in sicer takoj!
V eni roki z dežnikom, v drugi z nakupovalno vrečko je čez nekaj minut premagovala deževno vreme. V slabem vremenu ji je obisk tržnice sicer dobesedno padel v vodo, a kaj bi to, kljub temu si ji je uspelo kupiti prelep klobuk. Z dolgimi koraki je hitela mimo mestnega gledališča. Ob soncu je človek lahko tam posedal v senci kostanjev in pil kavo. Tokrat pa je deževalo in kraj je bil skoraj popolnoma prazen.
Sunek vetra jo je presenetil. Suzana je prestrašeno zakričala in se komaj ujela na nogah, nobene pomoči pa ni bilo več za njen klobuk – odpihnilo ji ga je z glave.
»O, ne!« Veter je vrtinčil klobuk, kot bi bil iz papirja, ga dvignil visoko v zrak, spet spustil na tla … Suzana pa je tekla za njim, vendar ga ni ujela, saj je pristal na drevesu.
V tistem se je vanjo skoraj zaletel mlad fant na rolerjih, ki je kljub slabemu vremenu očitno skrbel za svojo kondicijo.
»Hej, ne morete bolj paziti,« je bil jezen na Suzano, ki se mu je v lovu za klobukom nastavila skoraj tik pod koleščka.
»Oprostite. Žal mi je, ampak moj klobuk …« Z roko je pokazala v smeri, kjer je na veji obtičala njena dragocenost.
Mladenič se je nasmehnil. »Prinesel vam ga bom.«
Dvomeče je Suzana opazovala fanta. Ni bil ravno majhen, vendar do klobuka gotovo ni segal. Veje so bile previsoko.
»Potrebujeva lestev!« se je fant oziral okoli. Nikjer ni bilo videti nikogar, kaj šele koga, ki bi imel lestev.
»Znate narediti 'ravbarsko'?« se je nato obrnil k njej in si sezul rolerje. Suzana je sklenila dlani, fant se je vzpel proti veji in splezal na drevo.
Suzani je kljub hladnemu vremenu začel po hrbtu teči znoj. Če bo mali padel z drevesa, bo to njena krivda. Vse življenje si bo to še očitala.
»Bodi previden,« mu je zaklicala v strahu.
»Brez skrbi,« se je slišalo od zgoraj. »Ga že imam.«
Klobuk je dosegel s konicami prstov in ji ga podal v roke. Suzana je bila kar nekoliko olajšana, da je njen klobuk pristal na veji – bolje kot v kakšni umazani luži. Ko je bil fant spet na tleh, se mu je hitela na vso moč zahvaljevati.
»Hvala. Kako ti je sploh ime?«
»Jonatan.«
»Hvala, Jonatan!«
Takrat je spet zapihal veter in Suzani ukradel klobuk. Jezno je zakričala in stekla za njim, na srečo ji je pri tem pomagal tudi Jonatan, saj je bil na rolerjih precej hitrejši.
Od daleč je njun lov začel z zanimanjem spremljati tudi edini mimoidoči – Lars. Ker klobuka ni videl, je bil prepričan, da je fant dami ukradel denarnico in da ga zdaj ona lovi. Ker ni bilo nikjer žive duše, se je določil, da ji bo pomagal.
Mladenič je bil hiter, vendar ne tako kot Lars, ki je bil po duši športnik, maratonec. Ujel ga je, kot bi mignil, ga zgrabil za roke in počakal, da je pritekla še Suzana.
»Vam lahko pomagam? Vas mladenič nadleguje?«
»Kako prosim,« ni mogel verjeti Jonatan, ki je bil že skoraj do kože premočen od dežja.
»O, ne,« je zdaj vzkliknila še Suzana, ko je videla v kakšno prigodo se je zapletla. Larsu, ki je bil zdaj ves zbegan ob njenem odzivu, je hitro pojasnila, da ji Jonatan le pomaga loviti klobuk. Ta se je še vedno kotalil vzdolž ulice in obstal na postaji, prav na mestu, kamor bi vsak čas zapeljal avtobus.
»Zdaj zdaj bo pomečkan kot palačinka,« je dejal Jonatan.
Lars je videl, kako dama poleg njega zgroženo in nesrečno maje z glavo.
»Veter,« je pojasnila, »mi ga je odpihnil z glave. Komaj danes sem ga kupila.« V očeh so se ji nabirale solze.
Lars ni niti sekunde več okleval. Kljub rdeči luči na semaforju je stekel čez cesto. Voznik avtobusa mu je hupal kot nor in komaj sekundo, preden bi zapeljal čez klobuk, je tega Lars rešil pred kruto usodo.
»Oprostite, nisem bil dovolj hiter. Malo sem iz kondicije.«
»Klobuk tudi,« se je zahihital Jonatan.
Suzana je gledala sicer cel, vendar od blata umazan klobuk.
»Saj niste vi krivi. Najlepša hvala za vaš trud, gospod …«
»… Lars.«
»Avtobus bi vas skoraj povozil!« Suzani je ob tej misli srce začelo pospešeno razbijati. »Sploh ne vem, kako naj se vam zahvalim.«
»Saj ni bilo nič.« Zamišljeno je Lars opazoval klobuk, nato spet Suzano. Prelepi obraz je imela, je razmišljal. Že drugič danes. »Gotovo vam lepo pristaja.«
Suzana ga je pogledala in težko prikrila žalost, ker je bil ves umazan. »Saj vem, da je samo klobuk, vendar …«
»Vas smem v tolažbo povabiti na kavo?« je Lars predlagal spontano.
»To je zelo prijazno od vas.« Zdaj se je Suzana že nasmehnila. »Ampak če kdo, potem vaju jaz oba povabim v kavarno. Da se vama tako zahvalim za pomoč!«
Jonatan je srkal svojo kokakoli, odrasla pa sta se grela s srkanjem kave. Klepetala sta o vremenu, rolanju in mestnem maratonu. Suzana se je zelo razvedrila, sicer je bil njen klobuk res v bolj slabem stanju, je pa zato spoznala dva čudovita človeka – Jonatana in Larsa.
»Poglejta tja,« je zašepetal jonatan in dregnil Suzano v komolec.
V kavarno je stopila starejša dama. Obstala je pri vratih in se razgledovala po prostem sedežu. Na njenih pravkar pobarvanih laseh pa – rdeč klobuk!
»Saj je vendar prav takšen kot moj!« je na glas razmišljala Suzana. Pa ji je trgovka rekla, da gre za unikatni model.
»Brez tega klobuka si videti bolje kot babica z njim,« ji je Jonatan dal kompliment.
»Hotel je povedati, da ste tudi brez klobuka čudoviti,« je prevedel Lars, ki ni mogel skriti nasmeška.
Suzana je čutila, kako gre tudi njej čedalje bolj na smeh.
»Na vse skupaj morate gledati pozitivno,« je povzel Lars. »Nič ni hujšega, kot če dve ženski nosita enak klobuk.«
»Res je,« se je zasmejal Jonatan. »Predstavljaj si, da bi zdaj imela na glavi svoj klobuk! Res neprijeten položaj.«
Suzana jima je morala prikimati. Kako zmešan svet! Če ji klobuka ne bi odnesel veter, zdaj ne bi sedela s tako šarmantnima moškima v kavarni. Kar bi bila res velika škoda. Klobukov je na prodaj še nešteto … ta dva moška v njeni bližini – ta dva pa sta zares unikatna!