Bila je sobota in Hana se je počutila kot povožena. Odkar je vodila tetino cvetličarno na železniški postaji, je komaj še našla kaj časa zase. Od ponedeljka do sobote se je vsak dan že navsezgodaj odpravila na tržnico s cvetjem, nakupila tam svežo zalogo in jo nato ves dan prodajala kupcem v trgovini. Po drugi strani pa se ji je zdelo dobro, da ji je posel cvetel. Bila je vesela, ko ji je teta ponudila to službo, saj je prav zdaj zelo potrebovala denar.
Tik preden je zaprla prodajalno, je čez prag stopila še ena stranka. Hana je ravno takrat zalivala lončnice, da bi lažje zdržale čez konec tedna, in se šele nato vrnila za prodajni pult.
Neki moški se je z zanimanjem sklanjal nad vaze z različnim rezanim cvetjem. »Prosim, sestavite mi zanimiv pisan šopek. Žena poslovnega partnerja praznuje rojstni dan,« je prosil, ne da bi jo pogledal.
Hana je obstala kot začarana. Ta glas, ta profil, drža – takoj ga je prepoznala.
»Roman …?« je vprašala zadržano.
Njegova glava se je dvignila in na obrazu je bilo videti nejevero. »Hana? Kakšno presenečenje!« Z dvema korakoma je bil pri njej, jo objel in poljubil na obe lici. »Koliko časa je že minilo, odkar sva se nazadnje videla? Je to tvoja trgovina? Imaš jo na odličnem kraju, vsakdo ti lahko zavida!« se je zasmejal.
Hana je bila nekoliko presenečena nad Romanovo spontanostjo, vendar so jo takoj zajeli tudi drugi občutki. Njeno srce je začelo biti hitreje, sladki spomini so se prebudili.
»Cvetličarna je tetina, jaz sem samo njena zaposlena,« je pojasnila.
»Do kdaj imaš odprto? Nujno morava obujati spomine na stare čase! Povabim te na kavo, ne, še bolje – na večerjo v restavracijo za vogalom.«
Roman se z leti ni skoraj nič spremenil, še vedno je bil očarljiv in privlačen.
Hana je oklevala. Če sprejme njegovo povabilo, bo prepozno doma. Vendar je potlačila svojo slabo vest in prikimala. »Velja, ampak prej ti naredim še šopek.«
»Ah, pa še kaj, pozabi na rože. Bom pa dami nesel samo veliko bombonjero, ki sem jo že kupil,« ji je pomežiknil.
Nekaj minut pozneje sta sedela v restavraciji. »Pripoveduj mi o sebi, Roman. Kaj se je dogajalo s tabo, odkar si zapustil našo vas?« je prosila Hana.
Skomignil je z rameni in nenadoma se je zdel nekoliko bolj zadržan. »Mislim, da sem se takrat zelo grdo vedel do tebe,« je rekel. »Ampak v tujini je bilo zame vse novo. Tisoč stvari je naenkrat padlo name.«
»In zato nisi imel niti toliko časa, da bi mi napisal kratko pismo,« je rekla Hana ironično. Zanimivo, še po toliko letih jo je bolelo, da jo je takrat tako na hitro pozabil.
»Dobro, priznam, da je bila v igri tudi druga ženska!« Roman se je nasmejal v opravičilo. Tudi njegov smeh je bil še vedno enak – pobalinski.
»Potem si najbrž srečno poročen, imaš družino in tudi poklicno si gotovo uresničil vse svoje želje?« je bila radovedna Hana.
Roman je segel po vrču z vinom in tako dolgo nalival v kozarca, kakor da bi moral o odgovoru temeljito premisliti.
To ji je ponudilo priložnost, da ga je nekaj trenutkov nemoteno opazovala. Še vedno je bil videti izvrstno, celo še bolje, bolj moško kot takrat. Pred leti bi lahko v vasici, kjer sta oba odraščala, imel katero koli dekle. Vendar je eno nepozabno poletje živel samo zanjo.
Hana je bila takrat stara 18 let in vse dneve je prebila z njim. Pogosto sta plavala v tamkajšnjem jezeru, se v vodi strastno poljubljala in se pozneje ljubila na plaži. Nato so se odprle meje in Roman je takoj odpotoval v tujino, da bi študiral pravo. Domovina je bila zanj nenadoma pretesna in niti Hana ga ni mogla zadržati doma. Zadnji poljub, njene poslovilne solze in njegova obljuba: »Pisal ti bom in prišla boš k meni, takoj ko si najdem stanovanje.«
Roman svoje obljube ni držal, Hana pa si je v številnih neprespanih nočeh izjokala oči. Pozneje je tudi sama odšla študirat v tujino – zdaj pa sta se po mnogo letih spet srečala v domovini.
»Sem ločen, otrok nimam, poklicno pa mi vse teče, kot si želim,« je priznal Roman. »Pred kratkim sem odprl svojo odvetniško pisarno in zelo dobro mi gre.« Prijel jo je za roko in jo pritisnil na svoje ustnice. »Kljub temu sem bil takrat velik osel, kajti vse ženske, ki sem jih spoznal pozneje … V vseh sem iskal samo tebe, Hana.«
»Ah, tega je že tako dolgo, Roman.« Hotela mu je odtegniti roko, a ni popustil prijema.
»Ne bi te bil smel zapustiti. To je bila največja napaka v mojem življenju. Prosim, odpusti mi,« jo je prosil hripavo. Dal ji je poljub na prste in ob njeno dlan naslonil svoje lice.
Hana je bila zmedena. V njeni glavi je vladala zmešnjava misli. Kolikokrat je takrat sanjala o tem pogledu in si predstavljala, da se bo vrnil k njej, jo znova stisnil v objem, jo poljubil, oboževal. Pa zdaj?
»Ali nisi poročena?« Romanove oči so na njeni roki iskale prstan.
»Ne, poročena pa nisem,« se je nasmehnila Hana. Kaos njenih občutkov se je pomiril in znova je lahko jasno razmišljala. Peter je vedel, kdaj zapira trgovino, in gotovo ga bo skrbelo zanjo. Objel jo je val topline, ko je pomislila nanj.
S Petrom sta že pet let živela skupaj. Bil je tako ljubeč, nežen, tako zanesljiv. Kmalu za tem, ko sta se spoznala, je odprl svojo mizarsko delavnico in vanjo vložil vse svoje prihranke. »Preden se bova poročila in imela otroke, bi ti rad ponudil varnejše življenje,« ji je vedno govoril. Dan in noč je garal, vendar posel ni tako cvetel, kot je upal. Nato pa je moral pred približno pol leta razglasiti stečaj. Ostali so mu samo dolgovi, ki jih bo moral odplačevati še leta. Novega dela od takrat tudi še ni našel, ampak skupaj jima bo že nekako uspelo prebroditi tudi slabe čase!
Hana je potegnila roko k sebi in vstala s stola. »Lepo, da sva se po toliko časa spet videla, ampak zdaj moram iti.«
»Prosim, ostani še!« Tudi Roman je skočil pokonci in ji zaprl pot. »Daj mi, daj nama še eno priložnost, preprosto bova še enkrat začela znova. Spremenil sem se in nikoli več te ne bi zapustil.«
Hana je prisluhnila svojemu srcu. Ne, zdaj je znova utripalo povsem normalno. »Nima smisla, Roman. Kajti pravzaprav sem poročena, zelo srečno poročena. S Petrom nama manjka samo še prstan.«
Roman jo je zbegano gledal, Hana pa mu je dala prijateljski poljub na lica. »Adijo, Roman, in hvala za večerjo!«
Nenadoma je začutila neizmerno hrepenenje po Petru. Zapustila je restavracijo in pohitela domov. Tako zelo se ji je mudilo, da je skoraj vso pot tekla. Pred vhodnimi vrati je v torbici nepotrpežljivo brskala za ključem, ker ga ni takoj našla. Peter jo je slišal, vrata so se odprla in zaskrbljeno jo je pogledal v zadihani obraz.
»Joj, kaj pa se je zgodilo, ljubica?« je želel izvedeti. Hana se mu je vrgla okoli vratu in ga tesno objela. »Nič, prav nič. Samo hitro sem si želela biti pri tebi,« se je zasmejala srečno.