Kristjan je vprašujoče pogledal svojo ženo. »Bo torej ostalo pri tem, da bova to poletje ločeno šla na počitnice?«
Lidija je negotovo dvignila ramena in prikimala: »Ja, tako bo še najbolje – drugače se bova spet le prepirala. In kdo ve: morda nama bo ta premor koristil, da bova bolj vedela, kako naprej v najinem odnosu.«
»O čemer se – kakšen čudež! – prvič po več mesecih strinjava oba.« Kristjan se je nasmehnil, vendar to ni bil dober nasmešek. Poln je bil ironije. Ja, v zadnjih mesecih sta si v obraz povedala precej grdega. Še enkrat ji je prikimal, nato je vzel zgornji del trenirke za tek in zapustil hišo. Tudi Lidija je kmalu za tem odšla zdoma. Bilo je, kot bi oba pred nečim bežala …
Dober mesec dni pozneje je Lidija zgodaj zjutraj sedela na letališču in čakala, da bo poletelo njeno letalo proti Kanarskim otokom. Ob tem je ves čas imela občutek, da je pozabila nekaj pomembnega. Vendar ji med prtljago nič ni manjkalo, ne, prav nič. Kovček je preverila kar petkrat, osebni dokumenti, denar in naslov – vse je imela s seboj.
Končno se ji je posvetilo, da je bila težava v tem, ker ni bila navajena potovati sama. Manjkal ji je partner. Nekdo, s komer bi lahko klepetala.
Kristjan in jaz in klepet – kakšen nesmisel! Če bi bil on tukaj, gotovo ne bi klepetala, ampak bi se prepirala. In zato bi imela pokvarjene celotne počitnice. Vendar kljub vsemu ni občutila nikakršnega veselja, da ji je bil prepir prihranjen. Čeprav se je slišalo nenavadno: prav manjkal ji je!
Končno so po ozvočenju poklicali potnike za Tenerife. Lidija se je še enkrat ozrla, kot bi se želela prepričati, da Kristjana res ni bilo, šele nato je šla za drugimi potniki proti letalu.
 
Sonce, morje in neskončne plaže – prospekt res ni lagal, kljub temu pa v predsezoni turistov ni bilo veliko. Desno od Lidije se je igralo nekaj otrok, levo se je zabavala skupina angleških najstnikov, za njo se je soncu nastavljal starejši parček.
Lidija je zavzdihnila, sedla v počivalnik in usmerila pogled v širjave neskončnega morja … Ja, tukaj je bilo lepo. Kar čudovito – vendar kljub temu ni mogla zares uživati. In jasno ji je bilo, zakaj: ker je pogrešala Kristjana. Tako zelo, da jo je že prav bolelo. Iz minute v minuto bolj!
»Ampak gospa Lindner!« zaskrbljeni pogled starejšega moškega na recepciji se je usmeril na njene kovčke. »Nas boste predčasno zapustili?«
Lidija je pogumno zadržala njegov pogled. »Žal, moram stran.«
»Če ste nezadovoljni z našim hotelom, se bomo z veseljem potrudili.«
»Ah, kje pa!« ga je pomirila Lidija. »Sploh ni povezano s hotelom. Nekaj stvari moram razčistiti, tega pa ni mogoče storiti tukaj. Zelo verjetno je tudi, da se bom še vrnila. Saj moje sobe še ne boste oddali, kajne?«
»Če želite …«
Lidija je v pogledu receptorja začutila potrebo po pojasnilu, vendar zdaj ni bila pripravljena na dolge debate. Zato mu je le hitro ponudila kreditno kartico, plačala je račun in odhitela do prvega taksija – še preden bi si utegnila premisliti.
Ko je končno sedela na letalu proti Parizu, so jo obšli dvomi, ali je bil njen načrt zares dobra zamisel.
Kaj je iskala v Parizu, je bilo jasno. Želela je h Kristjanu. Vedela je naslov hotela, kjer je bil nastanjen. Ni pa vedela, kakšen obraz bo naredil, ko se bo nenadoma pojavila pred njim. Kaj če jo bo sprejel z jezo in nejevoljo? Lahko s svojim presenetljivim obiskom le še poslabša njun odnos?
Naj bo tako ali drugače: tri dni – polnih 72 ur – na Kanarskih otokih ni počela drugega, kot mislila nanj. In zato ga mora zdaj nujno videti in mu povedati, kako močno ga še vedno ljubi.
»Ja, Linder, rada bi h Kristjanu Linderju,« je Lidija dejala starejši dami na recepciji in jo opazovala, kako je pregledovala knjigo gostov.
»Linder, ja, gospod Linder, seveda! Pri nas je imel rezervirano sobo, a je žal danes odpotoval.«
Razočarano se je Lidija sesedla na najbližji stol. »Ampak kdaj? In zakaj? Saj je vendar nameraval v Parizu ostati dva tedna? Je morda zbolel?«
»Ne, gospa, ni zbolel. Odpotoval je pred kratkim, morda bo komaj uro tega.«
»In res ne veste, kam je šel?«
Receptorka se je nasmehnila: »Ne, žal ne. Rekel je samo, da gre k ženski svojih sanj … Vam to kaj pove?«
Lidija je pokimala in začutila, kako so se ji tresla kolena. Prišla je prepozno! Njen mož je že imel drugo!
Le katera je bila ta ženska? Sta se spoznala tukaj ali pa, nasprotno, je imel že doma razmerje z njo? Ah, saj je bilo vseeno. Nenadoma ji je za vse postalo vseeno …
Lidija je na sebi čutila čakajoči pogled receptorke, slišala jo je vprašati: »Lahko še kaj storim za vas?« Vendar se ni mogla takoj odzvati.
»Gospa Linder, ste dobro? Videti ste tako bledi. Se želite še malo usesti in za hip odpočiti?«
Lidija se je zbrala, na obraz se ji je spet vrnil nasmešek: »Ne, ne, hvala. Bom že kako. Bilo je le … ne, nič. Morda mi lahko pokličete taksi.«
Receptorka je pokimala in jo pospremila do izhoda, saj je videla, kako pretresena in globoko presunjena je bila ta ženska.
Ko je Lidija prišla na letališče, je bila zbegana kot še nikoli. Kam naj zdaj pravzaprav gre? Nazaj na Tenerife, kjer je že tako ali tako plačala hotel? Ampak, kaj bo počela tam? Uživala gotovo ne bo! Naj se vrne domov? Kako posmehljivo je zvenela ta beseda v njenih ušesih.
Nenadoma je začutila, kako je nekdo položil roko na njena ramena. Prestrašeno se je obrnila – in od presenečenja skorja pozabila dihati –, bil je Kristjan!
»Kaj počneš tukaj?« jo je vprašal osuplo. Lidija se je bojevala s solzami. »Jaz … jaz … ravno sem bila v tvojem hotelu.«
»Kje?« ni mogel verjeti Kristjan.
»Ja, prav tam,« je ponovila tiho. »Nič mi ni treba pojasnjevati – receptorka mi je že povedala, da si na poti k izvoljenki svojega srca.«
»Vidim, da tega nisi najbolj vesela,« je dejal Kristjan v zadregi.
»Se ti ne zdi, da zahtevaš od mene malo preveč,« se je grenko nasmehnila ona. »Ali pa si že kdaj slišal, da je žena skakala od veselja, ko je izvedela, da ima njen mož ljubico?«
»Ljub…?« Kristjanu je za hip zmanjkalo besed, nato pa se je iz srca nasmejal. »Ampak Lidija! Izvoljenka mojega življenja si vendar ti. Hotel sem k tebi. Samo k tebi!«
»K … k meni?« za hip ga je Lidija le nejeverno gledala in šele, ko ji je pod nos pomolil letalsko vozovnico za Tenerife, je dojela in mu napol v smehu, napol v solzah padla v objem. »Ah, Kristjan,« moj ljubi. Bo potem z nama vse v redu?
»Seveda bo, ljubica, gotovo bo!«
In poljubila sta se tako strastno, kot se nista še nikoli.