Bil je prelep poletni dan in veter se je igral z njenimi kostanjevimi lasmi. Noge je zakopala v mivko in poslušala šumenje valov. Zatopljena v misli je strmela v morje in znova so jo preplavili spomini. Bila je na počitnicah v hiški svojih staršev, da bi si odpočila in da ji ne bi bilo treba poslušati prijateljev, kako strašno jim je žal. Ni bilo pošteno, da se je zgodilo prav njej. Čeprav je od tega minil že mesec dni, so ji še zdaj stopile solze v oči in bila je jezna sama nase. Nit ene same solze ni bil vreden. Besno je stopala po mivki, ko jo je nekaj nenadoma udarilo, da je izgubila ravnotežje in se sesedla v pesek. Pogledala je gor in videla nadvse privlačnega moškega, ki je stal nad njo in ji podal roko.
»Ali ne morete bolj paziti, kod tečete!« je vzkliknila.
»Pridite, pomagal vam bom.«
»Sama lahko vstanem. Ste že kdaj slišali za besedo opravičilo?«
»Hm, jaz sem samo tekel, ko ste mi nenadoma stopili na pot.«
Besno je vstala, mu obrnila hrbet in odšla brez ene same besede. Če bi se obrnila, bi videla, kako ga je vse skupaj zabavalo.
Pozneje se je odpravila v trgovinico in razmišljala o Tomažu. Toda zakaj je sploh še mislila nanj? Tako sanjski vendar ni bil! Na poti proti blagajni se je v nekoga zaletela. Pred njo je znova stal lepotec s plaže.
»Dober dan, prelepa gospodična. Ste z mislimi spet kje drugje?«
»Ah, pustite me vendar pri miru.«
»Samo sekundo …« Prijel jo je za ramo in prvič ga je res dobro pogledala. Bil je veliko več kot le čeden. Imel je rjave lase in čudovite modre oči. Ko je opazila, da jo je tudi on premeril od nog do glave, je zardela. Še vedno jo je držal. »Rad bi vas povabil na večerjo. V opravičilo za dopoldansko nerodnost.«
»Torej, saj vem …«
»Lepo, da ste privolili. Poznam odlično restavracijo tu blizu. Po vas pridem ob osmih. Velja?«
»Ja, ampak …«
Še enkrat se ji je nasmehnil in zapustil trgovino. Zmedeno je gledala za njim. Le kako je vedel, kje stanuje? Ni vedela, ali naj se veseli ali jezi, vendar je zatem sklenila, da bo to prijetna sprememba, saj ji je že presedalo preživljati večere doma v ednini. Plačala je nakupljeno in pohitela domov, da bi se okopala.
Točno bo osmih je nekdo potrkal na vrata hiše. »Živijo, ste pa točni.«
Nič ni rekel, le strmel je vanjo. Bila je čudovita v poletni obleki šampanjske barve. Opazil je, da nosi rdečo šminko, ki je še poudarjala njene že sicer zapeljive ustnice.
Prijel jo je za roko in odpeljal proti avtomobilu. Po kratki vožnji, med katero se nista kaj dosti pogovarjala, sta prispela do restavracije. Natakar ju je odpeljal do romantično okrašene mize v kotu in naročila sta pijačo.
Ko je vino prebilo led in sta naročila še hrano, sta se Ana in Robert končno predstavila drug drugemu, se začela tikati in pogovor je stekel sam od sebe. Restavracijo sta zapustila dve uri pozneje, in ko sta bila spet pred njeno hišo, jo je Robert vprašal: »Bi šla z mano še na kratek sprehod ob obali?«
»Ja, prav rada. Uživam v večernih sprehodih. Morje je ponoči čudovito.«
»Vem, že večkrat sem te videl tukaj.« Pogledal jo je globoko v oči in začutila je, kot bi ji v trebuhu poplesavalo tisoče metuljev. »Videti si bila zelo žalostna in zamišljena, zato te nisem nikoli nagovoril.«
Spet je takoj pomislila na Tomaža. »Žal mi je, ampak zdaj bi rada domov.«
Opazil je, da se je znova užalostila. »Seveda, pospremil te bom.«
Prijel jo je za roko. Nikakor si ni mogel predstavljati, kaj jo tako žalosti. »Večer je bil čudovit. Hvala za povabilo,« se mu je zahvalila.
»Tudi meni je bilo lepo. Upam, da se kmalu spet vidiva.« Še preden bi ji utegnil dati poslovilni poljub na lica, je stekla po stopnicah in izginila v hišo. Sedla je na kavč in razmišljala. Robert je bil prijeten moški in vanj bi se utegnila še zaljubiti. Vendar si tega ne bo dovolila. Nikoli več ne bo dala moškim priložnosti, da bi jo prizadeli! To si je prisegla ob razhodu s Tomažem. To noč je prvič lahko mirno zaspala in sanjala je o Robertu …
***
Nekaj dni pozneje se je udobno namestila na brisačo na plaži, ko se je nad njo nenadoma pojavila senca.
»Živijo, Ana.« Pogledala je kvišku in pred sabo videla Roberta. V trebuhu je spet začutila ščemenje.
»Bi šla plavat?« Še preden ji je uspelo odgovoriti, jo je prijel za roko in dvignil. »No, pridi, voda sploh ni mrzla.«
Morala se je nasmejati. »Lepo, da vsakič počakaš na moj odgovor!« Kljub temu mu je sledila do morja, čeprav je vedela, da bo voda ledena.
»Pridi, pokazal ti bom lep zaliv.« Malo pozneje sta priplavala v prekrasno laguno. Daleč naokoli ni bilo videti nikogar. Mokra sta se vrgla na mivko in Robert se je obrnil k njej ter jo pogledal. Previdno ji je šel z roko skozi mokre lase. »Sploh veš, da si krasna?« Bila je tako živčna, da ni vedela, kaj naj stori, in ko je opazila, da se ji njegove ustnice bližajo, se je začela potiti. Najprej je njena usta le oplazil s svojimi, ko pa je začutil, da se ga je z rokami oklenila, je v obeh vzplamtela strast.
Ko sta dobro uro pozneje priplavala nazaj na obalo, jo je Robert povabil k sebi na večerjo. »Ne, danes te jaz povabim k sebi, recimo ob sedmih? Nekaj nama bom skuhala.« Veselo je prikimal, ji dal še dolg poljub na ustnice in se poslovil.

Zvečer je bila tako živčna kot kakšna najstnica. Stokrat se je preoblekla in se končno odločila za svojo prvo izbiro, rdečo poletno obleko. Ko je pripravila mizo, odprla vino in prižgala sveče, je pri vratih pozvonilo.
Ko sta povečerjala in je bila vinska steklenica prazna, jo je nežno pobožal po obrazu ter vprašal: »Bi mi morda končno povedala, zakaj si tako pogosto žalostna?«
Odvrnila pogled, vendar jo je prijel za roko in jo pogledal globoko v oči.
»Kriv je neki drugi moški, kajne?«
Bojevala se je s solzami, ki so jo pekle v očeh.
»Hotela sva se zaročiti. Vendar sem neki večer prišla domov bolj zgodaj in ga zalotila s svojo najboljšo prijateljico v najini postelji.« Ni vedela, zakaj mu to pripoveduje; najbrž ji je vino stopilo v glavo. Vstala je in se obrnila proč. Tudi on je počasi vstal in jo od zadaj objel. Previdno jo je obrnil k sebi in dvignil njeno glavo, da mu je morala pogledati v oči. Poljubil je njena usta in nato še njene solze na licih.
Tresoča se je stala v njegovem objemu in nenadoma začutila poželenje. Njegova roka se je najprej igrala z njenimi lasmi, nato pa se je spustila po hrbtu navzdol do zadnjice. Tesno jo je stisnil k sebi, da je lahko čutila vse njegovo telo. Krasno sta se ujemala. Poljubljala sta se čedalje strastneje in globlje, nato pa utonila v vrtinec naslade, ki je trajala vse do jutra, ko sta se prebudila objeta.
»Ljubim te, Ana. Od prvega trenutka, ko sem te videl, sem vedel, da sodiva skupaj.« Srečna se mu je nasmehnila. Tudi sama je bila prepričana, da je končno našla moškega svojih sanj …