Nejevoljno si je Miha natočil že drugi kozarec punča. Ni mu najbolje uspelo. Breskve so bile premočno posladkane. Nič nenavadnega – kuharska dela ga nikoli niso posebno zanimala. Spadal je med tiste mladeniče, ki se raje pustijo razvajati, kot da bi se sami spravili v kuhinjo in se poskusili v kuhanju menija za štiri hode. Vendar v tem hipu ni imel nikogar, ki bi ga razvajal. Emanuela mu je obrnila hrbet, ga na vrat na nos vrgla iz njunega skupnega stanovanja. Zdaj je živel sam v najetem stanovanju, veliko manjšem in pritličnem.
Drugi stanovalci bloka so ta večer priredili vrtno zabavo, vendar njega, kot novoprišleka, niso povabili zraven. Zato se je tolažil s svojim punčem.
»Si samo moj, darilo mojega življenja?«
S sosednjega balkona je privel nežen ženski glas in zvenel mehko kot svila. Očitno se je tam odvijal strastni ljubezenski prizor. Slišati je bilo tihe vzdihe in zvok poljubljanja. Spet dva, ki sta srečna skupaj. Zanj pa ne skrbi nihče, bil je izobčenec ljubezni. S stisnjenimi ustnicami je Miha prenašal kozarec punča po stanovanju in besen sedel na travo v svojem atriju. Zakaj se je zaprl v to svoje gnezdo, namesto da bi s steklenico vina šel na zabavo in se spoznal z drugimi stanovalci? Izpred bloka se je slišal smeh, pod lampijoni so se gibale svetlo oblečene postave. Očitno so plesali.
»Ko bi le vedel, kako te obožujem. Nikoli te ne bom zapustila …« se je slišalo s sosednjega balkona.
Dekle s svilnatim glasom je bilo očitno zaljubljeno do ušes. Njen partner je bil, nasprotno, bolj molčeče narave, nobene njegove besed ni bilo slišati, le brundal je. Kot je Miha počel pri Emanueli. Vendar imajo največja tesla ponavadi največjo srečo. Besno je Miha z žličko mešal punč. Vsega je imel dovolj, šel bo v posteljo. Zaspal je, a mu je v ušesih še vedno odzvanjal sosedin svilnati glas.
 
Čez nekaj dni – bilo je toplo, vendar deževno popoldne sredi maja – je bil spet na svojem pokritem atriju, zatopljen v svoje delo, in spet ga je zmotilo ljubezensko šepetanje s sosednjega balkona. Besno je ugriznil v svinčnik.
»Da se ne boš zmočil, moj ljubi,« je zagrlel ženski glasek. »In se prehladil. Tega ne bi prenesla.« Takoj nato je bilo slišati zvok poljuba.
Plong, plong, plong, so udarjale ob nadstrešek kapljice dežja. Le kdo lahko sploh dela v takšnih razmerah? Besno je Miha spet ugriznil v pisalo. Samo še ena motnja in …
»Vidiš, zdaj si se pa zmočil,« se je pritoževala njegova soseda. Zvenela je res zaskrbljeno. »Saj sem vedela. Zakaj ne prideš v dnevno sobo in se ne stisneš k meni? Celo popoldne imava le zase.«
To je bilo pa preveč! S kakšnimi intimnostmi ga bodo še nadlegovali! Kot bi ga ugriznila tarantela, je Miha skočil pokonci, pogledal okoli vogala in zakričal: »Ja, zakaj za božjo voljo res ne greste v dnevno sobo. Tudi meni bi naredili uslugo. Kajti v nasprotju z vama imam veliko dela, pravzaprav težkega dela.« V tem hipu je zagledal dekle s svilnatim glasom. Bila je nadvse ljubka in simpatična, vanj je strmela s prestrašenimi safirno modrimi očmi, v naročju pa je držala siamskega mačka, ki se je prav tako prestrašeno stiskal v njeno naročje »Oh, oprostite, nisem vedela … Čisto na novo sem tukaj. Jaz in moj maček …«
»Ne, ne, jaz sem tisti, ki se mora opravičiti.« Miha se je počutil globoko osramočen. Le kako je lahko tako vzkipel. Dekle se je ves ta čas pogovarjalo s svojim mačkom, medtem ko je on misli, da ima strastnega ljubimca! Očaran je opazoval njeno popolno postavo.
»Če bi vedel, da ste novi tukaj, ne bi tako vzkipel. Oprostite mi še enkrat.«
»Prišla sem pred dobrim tednom dni. Še nikogar ne poznam, na srečo mi krajša čas mucek Jou-jou. Kajne, ljubček?« Nežno je pobožala kosmatinca pod brado. »Zdaj bova šla v stanovanje, Jou-jou slabo prenaša vlago, poleg tega vas nočeva več motiti.«
»Saj me ne, saj me ne. Prav nasprotno.« Miha je premišljeval, kako naj še malo zadrži simpatično sosedo. Zdaj ko jo je spoznal, je ni želel kar tako spustiti iz rok.
»Hočem reči, bodita na balkonu, če vama je zunaj prijetno. Mene dež nič ne moti. Prinesel je malo dobrodošle ohladitve po vročih dneh. Morda lahko pridete pozneje k meni na skodelico čaja. Zaradi dobrih sosedskih odnosov? Kaj pravite, bi vam ustrezalo?«
Dekle je zardelo. Zamišljeno je potisnila svoj obraz med mačjo dlako, nato pa rekla: »Zakaj pa ne. Tudi Jou-jou se nama bo rad pridružil, saj ima neznansko rad tuja stanovanja. Razen seveda, če nimate psa?«
»Ne, ne, sploh nimam nobene domače živali,« se je zasmejal Miha in potlačil kihanje.
»Torej se vidiva pozneje. Bo v redu okrog petih? Veselim se že vašega obiska.«
Miha je z očmi sledil, kako sta dekle in maček izginila za balkonska vrata …
Iz Mihovega študija danes ni bilo nič. Vedno znova se mu je namesto pravnih predpisov, ki bi jih moral naštudirati, pred očmi prikazovala podoba lepe sosede s safirnimi očmi. Ob tem se niti enkrat ni vprašal, kako je sosedi sploh ime. Saj bo to izvedel kmalu.
Žvižgajoče je izginil v kuhinjo, da bi pristavil vodo za čaj. Za Jou-Jou je napolnil krožnik s toplim mlekom. Upal je, da se njegova alergija na mačke ne bo pojavila že takoj na začetku. Pri dolgodlakih mačkah je bila posebno močna; to je povzročilo tudi prepir z Emanuelo. Ona je vsekakor želela mačko angora, takšno, ki povsod pušča dlake.
Previdno je pokril dva naslonjača in kavč z brisačami, ki jih je pozneje nameraval takoj dati v pranje. Obiskovalki bo razložil, da ima prevleke v čistilnici … Takoj zjutraj bo obiskal zdravnika, ki bo oskrbel njegovo alergijo. Neko zdravilo že mora obstajati in bil je pripravljen, da ga vzame. Kar je bil velik napredek. Za Emanuelo ne bi vzel niti aspirina. Navsezadnje je imela takšen glas, kot bi s strgalom drgnil led!