»Dokler vaju smrt ne loči …« je Roberta poslušala župnika zmedeno. Nekaj se ni ujemalo. Bel pajčolan, praznično ozračje je bilo takšno, kot bi moralo biti. Duhovnik, oba ženina … oh, groza! Znoj ji je udaril na čelo, tekel po njenem hrbtu in močil svilo njene poročne obleke. S težavo je premikala ustnice, vendar besede – tega kratkega NE, ki je bil neznansko pomemben, ni mogla spraviti na dan. Namesto tega je iz nje izbruhnilo: »Jaaaa.« Župnik se je nasmehnil in dejal: »Kar Bog združi, tega naj človek ne loči. Leon in Danijel, zdaj lahko poljubita nevesto!«
Roberta se je s krikom zbudila iz morečih sanj. »Ljubica, kaj pa je? Si imela nočno moro?« Leonov zaspani glas je pritekel v njeno nezavedno in jo vrnil v resničnost. Nežno je zamrmral: »Mi boš povedala?«
Sram in občutek krivde sta preplavila Roberto. »Ne,« je odvrnila. »Saj je že dobro. Sploh … sploh se ne spomnim več natanko svojih sanj.«
Seveda se je zlagala. Ampak kako naj Leonu to prizna – en dan pred njuno poroko?!
Čez tri ure je zlovoljno sedela v kavarni. Pravzaprav se je danes namenila prijetno preživeti dan, jutri pa – kot sijoča nevesta – mirno, zbrano in sproščeno stopiti pred oltar. Namesto tega je nervozno mešala kavo in se ukvarjala z vprašanjem, ali je Leon res pravi moški zanjo. Mešala je še močneje in kava je pljusknila čez rob. Prekleto, seveda je bil Leon pravi! Danijel je bil njena prva prava ljubezen, O. K., ampak to je bilo že davno. Pred veliko leti. Če se ji v zadnjem času le ne bi spomini znova vračali k njemu … Konec! Takrat je bilo veliko razlogov, da sta se razšla. Trapasto se ji je zdelo le to, da se jih nikakor ni mogla več spomniti. Prežemal jo je le spomin na metuljčke v trebuhu, kadar se ji je nasmehnil. Na njegov humor. Njegovo inteligenco. Noči z njim …
»Saj to ne more biti res, Roberta si to ti?«
Roberta se je v grozi skrčila. Ali zdaj Danijelov glas sliši že zunaj svojih sanj? Urno je dvignila glavo, se zagledala v moškega in razmišljala le o tem, da gre za usodo. To je usoda.
»Koliko časa je že od takrat? Šest let? Ne, počakaj, sedem. Lahko prisedem?«
Pokimala je in mu skoraj mehanično ponudila stol poleg sebe. Medtem ko je Daniel pospravljal svojo aktovko in naročal pijačo, so jo spet preplavili spomini: njegov rahlo porjavel obraz, dobro stoječa obleka, močne roke … Danijel je bil prav takšen kot takrat: sijoč, magično privlačen, v vseh pogledih uspešen moški!
Roberta se je spet stisnila skupaj. »Sem mislila, da živiš v Italiji?« Prisilila se je k prijateljsko nevtralnemu zvenu glasu.
Danijel je pokimal. »Tukaj sem poslovno. Sicer pa živim v Rimu. Na domovino me vežejo le še redki ljudje.«
Pozorno jo je pogledal. »Ali ni to nenavadno naključje, da sva se srečala tukaj? Na moj edini dan v mestu?«
Požrla je slino. Zdaj ne sme reči nič napačnega. »Em, ja, res neverjetno. In kako ti ugaja tu? Mislim kot obiskovalcu …«
Z nasmehom je prekinil njeno čvekanje. »Hej, ne bodi vendar tako nervozna! Saj se ne poznava šele dve minuti, ali pač?«
Zardela je. »Ne, samo … jutri … bom postala … no, ja …«
Nemočno je utihnila. Poroka, to nepričakovano srečanje, spomini … Vse je migetalo v njeni glavi in se zaletavalo sem ter tja.
Danijel je položil svojo roko na njeno. »Le počasi. Morda ti lahko pomagam. Poznam te bolje, kot se poznaš sama. Torej, za kaj gre?«
Zdelo se ji je, kot da se nikoli ne bi razšla. Poznam te bolje, kot poznaš samo sebe. Kolikokrat ji je to rekel, ko sta bila še par? Stokrat, tisočkrat! Takrat je bil njen romantični rešitelj, ona pa krhka princesa.
»Nič ni,« je rekla s težavo. »Jutri se poročim.« Zdaj je Roberta izbruhnila v jok.
Danijel jo je objel, jo tolažil kot majhnega otroka, ona pa je vonjala njegov parfum in jokala še močneje. »Saj je vse dobro,« ji je prigovarjal, ustnice je imel ob njenih laseh in spet je pomislila: usoda!
Končno so solze presahnile, vendar sta bila, ko je natakarica prinesla Danijelov zeleni čaj, še vedno objeta. Roberta se je počasi izvila iz njegovih rok. Sedela sta drug ob drugem, zrak med njima je vibriral od napetosti. Danijel je poskusil svoj čaj in jo pri tem ves čas opazoval. Mu je Roberta morala povedati, od kod ta njena negotovost pred poroko, ali pa je bilo, nasprotno, že vse jasno ob tem objemu?
Da bi prekinila tišino, je končno rekla: »Ali ne piješ več kave?«
»Ne,« se je nasmehnil. »Zeleni čaj je veliko bolj zdrav. Bi poskusila?«
Hipoma je začutila, kako v njej raste stara trma. »Raje imam kavo,« je odvrnila.
»Prav, ampak zeleni čaj je boljši za telo,« je vztrajal Danijel nežno. »Verjemi mi, dobro bi ti del.«
»Kako lahko sploh veš, kaj …« je povzela Roberta. Nato je v rdečici obmolknila.
»Še vedno si tako trmoglava kot nekdaj, princesa,« se je zahihital Danijel. Njegova roka je spet počivala na njeni. Tiho je nadaljeval: »Vendar še veliko lepša.«
Mlada natakarica se je z boki zapeljivo prizibala mimo in on ji je popolnoma refleksno sledil s pogledom, preden se je znova obrnil k Roberti.
Roberta je sledila njegovemu pogledu in nenadoma je občutila vso njuno zgodovino – njegovo premoč, nadzor nad njenim življenjem. Odločal je namesto nje, plačeval namesto nje, mislil namesto nje. Njen poskus, da bi uveljavila svoje mnenje, se je vedno končal s porazom. Spomnila se je njunih prepirov, kdo se bo komu prilagajal, kdo bo imel glavno besedo …Postalo ji je jasno, da sta bila značajsko zelo različna. »Le kako sem to lahko pozabila?« se je polglasno spraševala.
»Tudi jaz se to sprašujem že ves čas,« je zamrmral Danijel. »Tako lepo je bilo s teboj, Roberta! Kaj ko bi začela znova? To, da sva se danes srečala, en dan pred tvojo poroko, je lahko le usoda, princeska!«
Ime mi je Roberta, je razmišljala zasanjano. Nisem nobena princeska! Z nje je padlo težko breme in najraje bi zakričala – tokrat od veselja. Namesto tega se je zadržano potegnila vase, se zavila v tišino in prikrila nasmešek. Odkašljala se je in izpod Danijelovih prstov potegnila svojo roko. »Res je usoda,« je dejala. »Najino srečanje je končno razjasnilo moje občutke. Le kako sem lahko dvomila o svoji ljubezni do Leona? Kako sem lahko jokala za prastaro zvezo, medtem ko najboljši moški na svetu čaka na to, da mu bom rekla DA?«
Danijel jo je presenečeno gledal in obmolknil. Popolnoma ga je šokirala.
»Ali ne razumeš?« ga je vprašala rahlo nepotrpežljivo. »Imela sem klasični napad strahu pred tem …«
»… da se vrata zapirajo,« jo je dopolnil.
»Res je. In hvala ti, ker si mi strah pomagal pregnati! Hvala, hvala … tako zelo sem ti hvaležna!«
Skočila je pokonci, nenadoma ni več zdržala na svojem stolu. Zavest, da bo storila, kar je prav, jo je vznemirila kot prasketajoča poročna penina.
Hlastno je na mizo položila bankovec in rekla: »Jaz častim. Lepo bodi, Danijel!«
Kavarno je zapustila z velikim nasmeškom na ustih in srečo v srcu. Namenjena je šla domov. K njemu, k Leonu, k moškemu svojega življenja.