Jure in Tadej sta bila značajsko zelo različna. Čeprav sta bila dvojčka, si tudi po zunanjosti nista bila prav nič podobna.
Po končani gimnaziji je Jure začel študirati na fakulteti za elektrotehniko in jo je končal zelo uspešno. Takoj za tem se je lotil še magisterija in ker se mu je ob tem ponudila priložnost, da se na tem področju izpopolni v Avstraliji, je tja odpotoval za kar dve leti.
Tadeja je življenjska pot zanesla v turizem. Končal je turistično fakulteto, tekoče je govoril angleško, nemško in grško. Začel je delati pri neki turistični agenciji in veliko potoval po svetu.
Dobra dva tedna pred Juretovo vrnitvijo v Slovenijo sta bila Tadej in Jure spet na zvezi, kot že velikokrat prej.
»Hej, bratec, presenečenje imam zate!« je hitel govoriti Tadej.
Jureta je pri tem najbolj zdražilo, da mu ni hotel povedati, za kaj gre.
»Samo toliko, da veš! Da te ne bo kap, ha ha! Sicer pa so za to 'presenečenje' tudi starši izvedeli šele pred nekaj dnevi in se še privajata novostim ...« je Tadej stopnjeval napetost.
Jure je bil zato pripravljen na vse mogoče, le na to ne, kar ga je res doletelo.
Na pragu domače hiše so ga pričakali starši in Tadej, ki je za roko držal neko dekle.
Aha, torej ima dekle, je preblisnilo Jureta in se je za hip zastrmel v neznanko. Ob tem mu je vzelo sapo in mu spodkopavalo tla pod nogami.
»To pa je huje od elektrike. In prijetneje!« mu je švignilo skozi misli. Zavedal se je namreč, da se je brezglavo zaljubil vanjo.
Toda največji šok je šele prišel, ko mu je lepotica ponudila roko in dejala v polomljeni slovenščini: »Zdravo, jaz sem Soraya, Tadejeva žena!«
Trenutek tišine.
Ker nihče drug ni spregovoril, je Jure vprašal: »Kako je vse to mogoče?«
Pozneje mu je Tadej povedal, da jo je spoznal na svoji službeni poti v Grčiji. Njena družina je revna, Soraya pa je tudi turistična vodnica in velika poliglotka. Brez težav bo tukaj dobila službo.
»Koliko časa pa jo že poznaš?« se je previdno pozanimal Jure.
Tadej se je nasmehnil: »Bratec, to gre pri meni zelo hitro. Od tedaj, ko sem jo prvič videl, do tega, da je že v Grčiji postala moja žena, je minilo natanko deset dni. Zakaj bi stvari kompliciral in zavlačeval, ko pa čutim, da je ona prava zame?! Ko je uredila še vse formalnosti, je prišla za mano v Slovenijo. Mami in očetu sem povedal šele, ko je že prišla k nam z vsemi kovčki in sta vesela. Še posebno zato, ker vesta, da bom vsaj jaz za stalno živel doma. Ti boš gotovo pristal kje v velikem mestu. Tam je prihodnost za takšne, kot si ti.
Juretu je vzelo sapo, ampak vse to je bilo res podobno Tadeju.
Res da si Jure ni za svojo prihodnost predstavljal življenja na vasi, ampak je kljub temu je nameraval za zdaj živeti še pri starših. Toda v tem hipu se je začel spraševati, ali bo to sploh še mogoče.
Prostorske stiske ni bilo, bila pa je v Juretovem mednožju in še bolj v njegovem srčku. Noro se je namreč zaljubil v bratovo ženo! Takoj ko je pomislil nanjo, ga je vse peklo in skelelo od poželenja po njej.
Koliko časa mu bo še uspelo ta čustva skrivati pred domačimi?! In, kako mu bo uspelo krotiti strast, ki se je po njegovem telesu širila v žgočih plamenih.
Minilo je nekaj dni, tudi tednov, vendar se Juretova burna čustva do Soraye niso ohladila. Podnevi ji ni upal pogledati v oči, ponoči se mu je prikazovala v sanjah. Saj ne, da bi sploh kdaj pomislil, da bo z njo pristal v postelji. To bi namreč pomenilo, da bi podlo izdal in ponižal svojega brata. Še hujše bi bilo zavedanje, da je ponižal tudi sebe. Tega se je še najbolj bal. Zelo težko bi namreč živel z mislijo, da mu gre v življenju tako slabo, da si ni sposoben niti poiskati samega in poštenega dekleta.
Šel si je že pošteno na živce, ker ga je še vedno netila in vznemirjala njena bližina.
Kmalu je prišel dan, ko je moral Tadej spet na službeno pot. Soraya je ostala doma in pridno obiskovala nadaljevalni tečaj slovenskega jezika.
Jure je opazil, da ga je začela svakinja gledati drugače. Kot da bi bral poželenje iz njenih oči.
»To vendar ni mogoče!« se je tolažil presenečeni Jure.
Pa vendar je bilo še kako res!
Nekega dne je kar prišla v njegovo sobo in se mu vrgla v objem. Začela ga je slačiti. Komaj se je je rešil.
»Kaj za vraga počneš?« jo je nadrl.
»Dolgčas mi je po Tadeju. Pa še malo si mi všeč. Zakaj torej ne? No, razen če te ne privlačim,« je mirno odgovorila in ga še izzivalno gledala.
»Ali si popolnoma zmešana, ali kaj? Se pravi, da bi bila edina mogoča ovira, da se mi ne bi zdela privlačna?« je debelo pogledal.
Kot nedolžen angel je rekla: »Seveda! Kaj drugega bi pa še lahko bilo?«
»A to, da sva s tvojim možem brata, pa nič ne šteje!? In prevara?! Se ti zdi, da to ni nič?« je zdaj zavpil Jure.
»Ah, to ni nič kaj hudega. Moja mama in oče sta imela večkrat kakšne takšne zveze, ampak sta se imela prav tako rada. Skok čez plot za zabavo zame sploh ne šteje!« je tudi ona malo povzdignila glas.
Pa bi ga res moral Jure. Vreči bi jo bilo treba čez hišni prag. Ker tega ni mogel storiti, jo je le nagnal iz sobe.
Od takrat so vsa njegova čustva privlačnosti, ki jih je na skrivaj gojil do nje, za vedno izginila.
Razmišljal je: »To ni ženska z dušo in čustvi. To je pravi zmaj! Kot žival je. Živali se parijo kar vsevprek, ne pa ljudje. Niti kančka morale ne premore. Pa ljubezni tudi ne.«
Pomislil je na Tadeja in brat se mu je v hipu zasmilil. Najprej se je poigraval z mislijo, da bi mu povedal o tem dogodku, a je vedel, da mu Tadej ne bi verjel. Nikoli si namreč nista bila preveč blizu, poleg tega pa je bil Tadej še vedno slepo zaljubljen v svojo ženo.
Ves vesel, da zapušča to »čudno« hišo in se seli v mesto, si je čez tri mesece Jure v avtu glasno požvižgaval.
Vzrok njegovega veselja je bila tudi Ema, hči lastnika stanovanja, kamor se bo začasno preselil. Včeraj mu je plaho priznala svojo ljubezen, on pa ji je odgovoril z iskrenim poljubom.
Pri tem si je mislil: »Kakšna sreča, da me je Soraya pregnala iz hiše in me potisnila v Emino naročje!«