Peljal se je proti restavraciji, v kateri sta bila dogovorjena. Ni vedel, ali naj se večerje v dvoje veseli ali ga je upravičeno strah. Le kako bo Daša sprejela takšno skromno darilo? Kaj, če se bo norčevala iz njega? Ne, preveč dobrosrčna in čustvena se mu je zdela. Kolikor mu jo je seveda v teh štirih mesecih znanstva uspelo spoznati. Ljubil jo je tako zelo kot še nobenega dekleta doslej, čeprav je vedel, da izhajata iz različnih svetov: ona iz bogate družine, on pa bolj kot ne iz revne. Kljub temu da je z materjo, dedkom in babico živel v skromnih razmerah, mu je uspelo pred dvema letoma končati študij arhitekture ter dobiti dobro službo. Vedel je, da mora na svoje. Hišica, v kateri je živel do zdaj, je bila prijetna, a premajhna za tri generacije. Zato je pridno varčeval za lastno stanovanje.
Zdaj je z levico še vedno držal za volan, z desnico pa je segel na sovoznikov sedež in se dotaknil darila, kakor bi hotel preveriti, ali je še tam. Pred očmi se mu je prikazal nasmejan ženski obraz, posut z drobnimi pegicami, s prifrknjenim noskom, z izrazito zelenimi očmi in obkrožen s svetlimi kodri. Daša, njegovo dekle.
»Ko bodo njeni starši izvedeli, da hodi z revnim arhitektom, bodo gotovo hoteli preprečiti to zvezo. Vprašanje je le, koliko je Daša močna osebnost in kolikšna je njena ljubezen do mene,« je glasno razpredal.
Pripeljal je na parkirišče restavracije. Roka se mu je potila, ko je segel po rojstnodnevnem darilu. Šestindvajset jih je dopolnila. Nenadoma mu je postalo žal, da ji ni kupil kake dragocenosti. Potem pa si je mislil: »To me pravzaprav ne bi rešilo, prej ali slej bi doumela, da jim po finančni plati ne sežem niti do kolen. Če me ima namen zato pustiti, je boljše, da to opraviva danes kot čez kako leto, ko jo bom še bolj ljubil.«
Pogumno je stopil v restavracijo in jo iskal z očmi. Zagledala ga je in mu pomahala, mu poslala najlepši nasmeh. Kar topil se je zaradi tega, po drugi strani pa je zaradi darila spet postajal ves tog in napet.
Okrasno skledico je poslikal z granatno rdečo barvo, notri pa je ob stenah naložil školjke, ki jih je poleti sam nabral. Na sredini skledice je kraljeval kaktus, ki ga je vzgojil sam. Njuno fotografijo izpred enega meseca je vstavil v čudovit lesen okvir, ki ga je ročno izdelal. Darilu je priložil še čestitko, ki jo je ustvarjal precej dolgo, pa tudi peke čokoladnih kroglic zanjo se je lotil kar sam …
Ves vznemirjen ji je čestital, jo poljubil in komaj čakal, da pogleda, kaj se skriva v darilni vrečki. Nerodno mu je bilo, zato je zamižal. Tedaj se ga je dotaknila topla Dašina roka. Skozi priprte oči jo je pogledal in jih potem na široko odprl. Daši so po licih tekle debele solze!
»Kako te imam rada, Peter! Ti si moj sonček. Največji. Edini. Tega darila ne bom nikoli pozabila, pa če še sto let tlačim zemljico,« je hlipala in se mu naposled vrgla v objem. Na sebi je začutil dviganje in spuščanje njenih prsi in to ga je prijetno požgečkalo v mednožju. Vonjal je njen nežni parfum, svoje roke je zaril v njene mehke kodre. Kako voljna je bila! V uho mu je začela šepetati romantične besede, ki so bile pravi balzam za njegovo dušo.
 Potem pa se je malce odmaknila od njega, toliko, da ga je lahko gledala v oči. Tiho je dejala: »Ne misli, da sem nora. Res te poznam šele kratek čas, a dobro vem, da si pravi zame. Za vse življenje. Povej mi, a se tudi tebi tako zdi?«
Zadnje besede je goreče šepetala. Ko je Peter vse to zaznal, se je od sreče počutil kot opit. V grlu se mu je naredil cmok. Če bi spregovoril, bi tvegal poplavo solz, tega pa si ni upal dovoliti. Zato jo je samo močno prikimal in jo stisnil v objem. Končno se mu je povrnil dar govora, zato je povedal: »Seveda se mi zdi tako. Če sem iskren, sem na to pomislil že na najinem prvem zmenku.«
Začutil je pospešeno bitje njenega srca. Oklenila se ga je tako močno, da je le s težavo dihal. Nato ga je vprašala: »Mogoče se ti bom zdela staromodna, če ti povem, da mi poroka pomeni neprecenljivo vrednoto. Zato bi bila rada tvoja žena! Seveda – če bi bil tudi ti moj mož?«
S strahom v očeh ga je natančno opazovala. Petra pa je popadla skorajšnja omedlevica, tako zelo ga je vprašanje pozitivno presenetilo. Kaj ni v navadi, da fant zaprosi dekle za roko?! Radostno je prikimal in se ji zazrl v oči. Sploh ni vedel, kakšne besede naj uporabi, da bo tisti »da« izzvenel čisto zares!
»Za zmeraj bi bil rad tvoj mož. In tudi bom, v dobrem in slabem. Potrudil se bom, da bo čim manj slabega in čim več lepega,« je resno povedal.
Hip zatem pa se je spomnil svoje povprečnosti.
»Kako pa bodo tvoji sprejeli vse to? Če sploh bodo …« je bil žalosten.
Daša ga je potolažila in povedala nekaj sočnih podrobnosti o svoji na videz urejeni družini. Na primer to, da očetu in mami že od nekdaj več pomenijo dragi avtomobili, prestižna in luksuzna potovanja ter oblačila vrhunskih znamk kot pa občutki njune edinke. Sicer sta bila vesela, da je inteligentna in je diplomirala, ter ponosna na to, da sta ji priskrbela dobro plačano delovno mesto v znanem podjetju. Več pa ji nista bila pripravljena dati.
»Povedala sem jima, da te ljubim, pa sta rekla, da jima je vseeno, če si najdem takega, ki ga bom morala vzdrževati. Veš, v resnici jima je res figo mar za mojo prihodnost. Zdaj sta čisto navdušena nad tem, da sta nekje staknila zakonski par, ki jima je podoben. To pa pomeni, da je pripravljen na zamenjavo partnerjev. Seveda le občasno, za posteljne igrice.«
Petru je sprva vzelo sapo, potem pa si je mislil, da mu tuja življenja ne smejo biti mar. Veselo je objel svojo najdražjo: »Saj te imam zelo rad, v marsičem sem ti pripravljen ustreči, ampak če bi si zaželela takšnih posteljnih sprememb, te pa ne bi nikoli delil. Z nikomer. Ne bi prenesel konkurence, haha.«
»Ne skrbi, ti si zame brez konkurence – in tak boš tudi ostal,« ga je poljubila. Spet je vrgla pogled na njegovo prečudovito darilo. Vedela je, da misli, da je preskromno. Skrivaj si je obrisala solzo sreče. Takšnega darila si ne bi mogla zamisliti niti v sanjah.