Ljubezenska zgodba naše bralke

Ko je Meta po vseh stiskah in težavah končno držala v roki ključ svojega novega stanovanja, se ji je samo od sebe smejalo. Stanovanje ni bilo veliko, merilo je dobrih petdeset kvadratnih metrov, a je za enega človeka povsem zadostovalo.
V tistih dneh je praznovala abrahama, vendar ji še na misel ni prišlo, da bi priredila hrupno zabavo. Sicer pa tudi ni imela veliko ljudi okoli sebe, ki bi jih lahko vabila na zabavo. Z možem alkoholikom sta se ločila že pred časom in od tedaj je več časa preživela s sodniki in odvetniki kot pa v družbi prijateljev. Z njimi je pravzaprav izgubila skoraj vse stike. Po drugi strani pa so se poglobile vezi med njo in njenima otrokoma. Imela je sina in hčer, stara osemindvajset let, dvojajčna dvojčka, ki sta si ravno ustvarjala svoji družini. Z njima in njunima partnerjema je nazdravila na svojih petdeset let in končno zadihala s polnimi pljuči.

    *****

Sedela je na avtobusu in opazovala pokrajino, ki je bežala mimo. Na turistični agenciji je vplačala oddih v nekem hotelskem naselju v Pulju. Bil je junij. Že dve leti je bila na svojem, a si doslej še ni utegnila privoščiti poštenega dopusta.
Kljub temu se je v teh dveh letih za Meto marsikaj spremenilo na boljše. Predvsem se ji je nehalo sanjati, da ji mož nagaja pri delitvi skupnega premoženja. Zdaj se je počutila povsem svobodno. In tega občutka ne bi nikoli zamenjala za noben denar tega sveta. Zaživela je novo življenje. Spremenila je prehranjevalne navade, stil oblačenja in pričesko. Začela je hoditi v gledališče in k aerobiki. Tako je dobila kar precej nove družbe. Ženske, seveda!
Sin in hči sta ji pogosto dala vedeti, da bi si morala poiskati tudi »moško družbo«, toda Meta se jima je smejala, rekoč: »Kaj bom z moškimi? Prav nič jih ne pogrešam. Saj imam vaju!«
Tistega junijskega dne se je Meta nastanila v hotelski sobi, za naslednji dan pa se je prijavila za obisk puljske arene. Sprva si jo je vsa očarana ogledala z vrha navzdol, potem pa se je spustila do tja, kjer so se včasih bojevali. Premišljevala je, koliko krvi je bilo tam prelite, ko se je nekdo rahlo dotaknil njene roke. Še preden se je povsem prestrašila, je tik ob ušesu zaslišala moški glas: »Dober dan! Saj ste pravi, kajne? Soseda sva!«
Naglo se je obrnila in se srečala iz oči v oči z znanim obrazom.
»Ali je to mogoče? Sosed iz našega bloka! Kje se srečava!« je pomislila, obraz pa se ji je razpotegnil v en sam nasmešek.
»Pravijo, da je svet včasih zelo majhen. Pri naju bo to vsekakor držalo, kajne?« je znanec veselo govoril.
Kmalu sta ugotovila, da se pravzaprav še nikoli nista zares predstavila drug drugemu. Doma, na Gorenjskem, sta se le redko srečevala, in še to samo na stopnišču bloka. Prav zato pa sta bila zdaj še toliko bolj začudena, ko sta se srečala.
»Saj niti vašega imena ne poznam,« je ušlo Meti.
Moški ji je kar takoj segel v roko: »Borut sem. Vi pa ste Marta ali Meta?«
»Meta,« je rekla in segla v ponujeno dlan.
Tedaj jo je zadelo kot strela z jasnega. Ob njegovem dotiku jo je spreletavala prijetna nevidna sila, ki se je za trenutek naselila v vsako poro njenega telesa. Zazrla se je v njegov obraz in ugotovila, da ima prijetne poteze. Da ima privlačen obraz. In prav takšno postavo.
»Kako to, da tega nisem opazila že doma!« se je čudila sama pri sebi.
Ni vedela, da je tudi Boruta obletavala tako prijetna energija. In ni vedela, da se tudi on sprašuje, kaj je narobe z njim, da doslej ni videl, da je njegova zgornja soseda pravzaprav »seksi stvarca«.
»Previden bodi, da se ne opečeš! Gotovo obstaja kak poseben moški v njenem življenju,« si je Borut skrivaj prigovarjal.
Že kar nekajkrat mu je na ljubezenskem področju spodletelo. Še najbolj se je opekel, ko se je poročil z zdaj že nekdanjo ženo. Edino, za kar ji je bil hvaležen, je bilo dejstvo, da je rodila njuni dve hčerki. Po ločitvi se je še dvakrat spustil v razmerje z žensko, a je obakrat potegnil krajši konec. Zdaj, pri devetinštiridesetih, je bil spet samski. Imel je dve stalni, iskreni oboževalki – svoji hčeri –, sicer pa je živel sam.
»Kje pa ste nastanjeni?« je Meta postala radovedna.
Takoj jo je prosil, da bi se tikala, in ji zaupal ime hotela.
»S svojim avtom sem prišel,« je še dodal in jo povabil, da si naslednji dan skupaj ogledata še akvarij v Pulju.
Takoj je sprejela povabilo in se naslednjega dne začela veseliti kot najstnica.
Borut je stanoval dovolj blizu Mete in tako jo je naslednji dan že navsezgodaj čakal pred hotelom. Priznal si je, da mu zaradi nje srce hitreje bije in da se mu kri hitreje pretaka po žilah.
Akvarij je bil večji, kot sta pričakovala. Ko sta prišla do velikih želv v odprtih bazenih, sta se veselila kot majhna otroka, ker sta jih lahko božala po oklepih. Predvsem pa sta se že zaljubljeno gledala in se požirala z očmi. Nasploh sta preživela prijeten dan, saj sta se do večera potepala po okolici in jo raziskovala. Ob koncu dneva sta ugotovila, da si nista všeč samo po videzu, ampak imata kar nekaj skupnih interesov in ju druži kar precej podobnih prepričanj.
Meta je pri sebi razpredala: »Kako nenavadno! Že dve leti tako rekoč živiva pod isto streho, pa niti opazila nisva, da sva si simpatična. Kako daleč sva morala priti, da je med nama preskočila iskrica!«
»Ali sem končno našel žensko svojega življenja?« je ob koncu dopusta pomislil Borut.
Tedaj je bil to še skrit pomislek.
       
                                            ******
Skoraj leto dni po tistem dopustu pa se je končno prepričal, da jo je res našel. Pravo žensko, pravo princeso! Meta je vzela vajeti v svoje roke in ga vprašala, ali bi hotel z njo stopiti pred matičarja. Veselo je kimal, smešno krilil z rokami ter ljubko skakal okoli svoje bodoče žene. Potem jo je v dokončno potrditev stisnil v svoj objem in ji podaril najlepši in najstrastnejši poljub dotlej.