Anja je opazovala svojega brata in ni mogla prikriti zavisti. Videti je bil tako srečen! Bilo je nepošteno. Gregor, ki je že od najstniških let ponavljal, da se ne misli ženiti, je pred nekaj urami dahnil usodni da. Anja, ki je o poroki sanjala večino svojega življenja, pa je na njegovi svatbi sedela samska. Bi lahko rekli, da je zguba? Prav gotovo; če se ne bi zaljubila v bratovega najboljšega prijatelja, prav tako prepričanega o nesmiselnosti poroke, morda ne bi bila v takšnem položaju. Priložnosti za dolgotrajne ljubezni so prišle in odšle, kajti pri dvanajstih letih se je odločila, da je Nik pravi zanjo. In ta otroška prepričanost se je v njej globoko zasidrala in sčasoma postajala samo še močnejša.
V zadnjih dveh letih se mu je trudila čim bolj izogibati, kajti njegova bližina jo je polnila z neznosno bolečino. Ker je vedela, da so njene sanje neuresničljive. Kot samski, uspešen in privlačen moški je imel na kupe oboževalk. Ali mar niso vedele, da tratijo čas? Niso imele nobenega samospoštovanja?
Pa ona? Morda bi bil že čas, da ga zbriše iz svojega srca, saj je bila zanj le sestra njegovega najboljšega prijatelja. Namesto da sedi tukaj, s hrbtom obrnjena proti plesišču – ena od družic se je Niku prilepila okoli vratu in tega ni mogla gledati –, bi bila lahko kje drugje, kjer bi se zabavala.
»Hej, Anja? Bi zaplesala z mano?«
Obrnila se je in se zagledala naravnost v njegove oči: »Ena od družic je bila vse do zdaj tvoja telesna stražarka …«
Skomignil je z rameni: »Kaj pa naj? Poleg tega je moja dolžnost, da kot ženinova priča zavrtim samska dekleta, kajne?«
Oh, super. Na plesišče jo je povabil iz občutka dolžnosti. »Hvala, ampak ne hvala.«
Za trenutek so se njegove oči zaiskrile od bolečine in spoznanja: »Ne, tebe nisem štel v to skupino. Ti nikoli ne bi mogla biti dolžnost. Ti si … ti si …«
»Jaz sem samo Anja, sestra tvojega najboljšega prijatelja. Ja, saj vem. In veš kaj? Tudi sama sem to pravkar dojela.« Obrnila je glavo in tiho še pristavila: »Končno. Upam.«
Ker ni več dvignila oči, je počepnil k njej. Ubogi moški, ni bil vajen, da ga ženske ignorirajo. Prijel jo je za roko in ne glede na to, kako močno se je trudila, da bi mu jo izmaknila, je ni izpustil. »Daj mi mir. Saj sem ti rekla, da ti ni treba tratiti časa s tem, da bi me z valčkom spravil v dobro voljo.«
Zdaj je sedel na sosednji stol. »Anja, pomiri se. Nisem te hotel užaliti. Zakaj si tukaj pravzaprav sama? Že celo večnost te v mestu nisem videl brez družbe.«
»Mojemu zmenku ni uspelo priti. Njegova mama ima napredujočega raka. Moral je nujno domov.«
»Oh.«
Anja je spet poskusila osvoboditi roko in se v mislih prepričevala, da je res skrajni čas, da pozabi trapaste otroške sanje. A ji je bolj slabo uspevalo; kot bi vedel, kaj mora storiti, jo je začel božati po dlani. Videti je bilo, da to počne nezavedno.
»Zakaj te torej nič več ni naokoli? Imaš resnega fanta?«
Zdaj ji je končno uspelo omajati njegov prijem. »Kaj te pa to zanima? A vohuniš za informacijami za mojega brata? Kako to, da ne dojameta, da sem odrasla in nočem, da se vmešavata v moje zadeve?«
Nenadoma je vstal in se sklonil nadnjo. »To nima nič opraviti z Gregorjem. Samo odgovori mi. Ali je zveza resna? Je to razlog, da ne odgovarjaš na moje klice?«
Anja ga je poskusila odriniti, tako da se je z rokami uprla v njegove prsi, vendar ga ni premaknila niti za centimeter.
»Nisem tvoj brat. Zdaj pa mi odgovori! Ali s tem fantom mislita resno?«
Anja je pomežiknila in nenadoma se ji je zvrtelo. Je bil ljubosumen? »Zakaj te to zanima? Vsakič ko te vidim, imaš v objemu kakšno lepotico.«
Zdelo se je, da je Nik za hip izgubil dar govora, a se je hitro znašel. »Kdo se oglaša! Kot sem rekel prej, že celo večnost te nisem videl brez spremljevalca. In da – to se me tiče. Če bi se kdaj oglasila na moje klice ali odprla vrata, kadar VEM, da si doma, ne bi tukaj na poroki svojega brata delala scene.«
Bil je ljubosumen! Nik je imel svoja čustva vedno pod kontrolo – vsaj do zdaj. In zaradi nje je izgubil nadzor nad sabo. Je bilo to dobro znamenje?
»Nik …«
»Samo odgovori na moje vprašanje, Anja. Kako resno misliš s tem fantom, ki ga videvaš?«
Anja je globoko zajela sapo in se sprostila. »Sva samo prijatelja, dobra prijatelja – to je vse. In zdaj mi povej, zakaj je zate ta odgovor tako pomemben?«
Zadržal je sapo in se ji povsem približal, tako da jo je z vsem telesom čutil ob sebi. »Ker te ljubim. To sem spoznal šele, ko si se me začela izogibati. Danes pa se mi na srečo nisi mogla.«
Anja ni mogla verjeti svojim ušesom. Ves ta čas se je tako rekoč skrivala pred njim, on pa jo je iskal, da bi ji povedal, da jo ima rad? Iz kotičkov njenih oči so se ulile solze, z rokami ga je objela okoli vratu. »Oh, Nik. Tudi jaz te ljubim. Že od nekdaj … ne morem verjeti, da sva zapravila toliko časa.«
Nik jo je poljubil na čelo in dejal: »Torej ga ne zapravljajva več … Anja, si za ples?«