Markovo razmišljanje:
Nikoli si ne bi mislil, da je lahko v cvetličarni taka gneča. In to ob taki uri. Enajst dopoldne! Mar ljudje nič ne hodijo v službe, da imajo čas pohajkovati tu, med rožami?! No, pravzaprav bi si tudi drugi lahko mislili enako o meni. Hm, kaj me briga! Ampak je pa kljub temu čudno, da na tako navaden dan toliko ljudi čaka tu v vrsti. Ne bi rekel, če bi bilo to pred osmim marcem ali pred valentinovim, tako je pa navaden dan. Pravzaprav za naju z Meto ni navaden, je prazničen. Dvojno obletnico praznujeva. Danes je natanko dvanajst let, odkar sva se prvič videla in si bila takoj všeč. Že tistega dne sva sklenila, da bova fant in punca ter da se bova nekoč tudi poročila. Sklep sva uresničila čez natanko leto dni. Tako je danes tudi enajsta obletnica najine poroke. Gotovo boste zdaj mislili, da se nama je utrgalo, ko sva si po pičlem letu poznanstva nataknila poročna prstana. Ampak mogoče boste bolj razumeli, če vam povem, da nisva bila več rosno mlada. Meta je bila pri štiriintridesetih letih samska mamica s petletnim sinčkom, jaz pa sem bil pri osemintridesetih že osem let vdovec z desetletnima dvojčicama. Ljudje najine starosti hitreje vedo, kaj iščejo pri partnerju, kajne? Tudi midva z Meto sva vedela, in ker sva kmalu ugotovila, da sva vse to drug pri drugem našla, ni bilo nikakršne ovire za takojšnjo poroko. Le nekaj me je skrbelo. Kaj, če bo Meta hotela še enega skupnega otroka? Ko sem jo o tem previdno povprašal, je dejala: »Saj nisem nora! Da bi imela štiri otroke? Kajti po poroki bodo vsi trije 'moji', v srcu in v duši!«
Pošteno sem si oddahnil in priznam, da sem jo zaradi te njene odločitve imel še malce rajši.
Ko sva se poročila, sva ugotovila, da nas je preveč, da bi živeli v enem ali drugem stanovanju. Zato sva se podala v hipoteke in kredite ter začela graditi hiško. Na srečo se je vse lepo sešlo in zdaj že skoraj sedem let uživamo v njej.
Trenutno pa stojim v vrsti in čakam, da mi cvetličarka svetuje, katero rožico naj kupim ženi za najino obletnico. Jaz nimam pojma! Saj tudi ona prej ni dala kaj dosti na cvetje, ampak zadnje čase pa večkrat omenja, da se je zelo spremenila. Da je z leti postala bolj romantična in čustvena, kar je sicer res. In nič nimam proti temu. No, tako je moja Meta počasi vzljubila cvetje. Zato se zdajle potim tukaj, kjer je neznosno zadušljivo. Tu zaposlene cvetličarke so po eni strani prave srečnice – savno imajo zastonj!

Marko, čez pol ure:
Popoldne moram kupiti novo zalogo papirnatih robčkov. Preden mi je v tejle zatohli luknji, ki se ji reče cvetličarna, uspelo priti do rožice, sem porabil vso papirnato zalogo, saj mi je znoj curljal po čelu in ob njem. Kmalu je teklo tudi po hrbtu, ampak tam nisem mogel ničesar narediti. Toda zdaj že držim cvetlico v rokah. Baje imam orhidejo! Vsaj tako je rekla tista mlada cvetličarka. Recimo, da ji verjamem. Čeprav se mi ni zdelo, da bi imela kaj dosti pojma. Ker je sama povedala, da je nova, sem ji oprostil. Pomagati pri izbiri mi pa kljub temu ni kaj dosti znala, zato sem jo napotil k drugi stranki in izbral po lastni presoji. Vse tiste orhideje – vsaj to je gospodična vedela, kaj izbiram – so mi takoj padle v oči. Osredotočil sem se torej na orhideje in se čudil njihovi ceni. Ko sem primerjal že zavite cvetove orhidej med seboj, so se mi zdeli vsi približno enako lepi; njihova cena pa je bila zelo različna. Pa sem lepo presodil po svoje: s tistimi najcenejšimi je gotovo nekaj narobe! Mogoče ne bodo niti večera dočakali tako razprti. Tisti najdražji pa so najbrž gojeni na kak poseben način in bodo zdržali morda dva tedna, nemara celo več. Zato sem se odločil vzeti najdražji cvet. Lep, zavit v folijo! Le najboljše, kar ponujajo, je namreč komaj dobro za mojo ljubo ženkico.

Meta, čez kaka dva tedna; zapis iz njenega skrivnega dnevnika:
Ah, ti moški! Saj ne morem verjeti, da je vse to res. In da se zgodi prav meni! Pa mojemu srčkanemu možičku, seveda. Zdaj ko se je pokazalo, da je velik nebogljenček, ga imam še za pikico rajši. Ampak to veš le ti, dragi dnevnik. Moj srček Marko pa to samo občuti, saj pogosto dobi kak poljubček za povrhu.
Pa pojdiva lepo po vrsti.
Pred dvema tednoma sva z Markom praznovala najino skupno osebno obletnico.
Jaz sem mu za to priložnost spekla posebno čokoladno tortico. Moj skrivni recept! Marko si ob tej sladici vedno oblizne vseh deset prstov. Potem sem mu podarila še bon za romantično večerjo za dve osebi ob svečah in živi glasbi.
Resda sva šla nanjo šele čez dva dni, ker sva počakala na konec tedna, toda takrat sem si oblizovala prste in se počutila kot kraljica.
Marko pa mi je za obletnico podaril čudovito orhidejo. Poleg tega se je na skrivaj na tečaju naučil odlično masažo. To mi je zvečer tudi praktično pokazal in mi obljubil, da me bo tudi v prihodnje večkrat tako zmasiral. Brez zamere, dragi dnevnik, ampak o tej masaži ne bom razpravljala, ker je preveč osebno. Pa tudi tako čudovito, da bi najbrž ne našla pravih besed, četudi bi jih iskala.
Bom pa zato zdajle rajši razpravljala o cvetu orhideje, ki mi ga je izročil Marko. Takoj sem videla, da je cvetlica umetna. Toda to me ni motilo, celo zdelo se mi je, da ima to simbolni pomen. Cvet ne bo nikoli ovenel. Tako kot ne bo ovenela najina ljubezen!
To sem izrekla na glas, pa me je debelo pogledal. Takrat nisem vedela, kaj naj si mislim o tistem njegovem debelem pogledu.
Včeraj pa mi je postalo jasno. Pomisli, Marko je bil ves ta čas prepričan, da je cvet pravi! Jaz sem ga takrat zavitega v celofan postavila v vazo. Ampak le zato, da je našel svoj prostor na omari. Ves ta čas ga je Marko pridno in po malem zalival in se čudil, zakaj ne zmanjka vode. Jaz pa sploh nisem opazila, da je v vazi voda.
Včeraj pa sem ga zalotila pri dejanju. Z vrčkom je cvetu orhideje prilival vodo. Sprva sem mislila, da ne vidim prav.
»Kaj delaš?!« sem zgroženo zavpila.
»No, verjetno zato ne odcveti, kaj praviš! Če je ne bi zalival, bi je ti ne mogla več občudovati, ljubica,« je tako resno povedal, da sem doumela bistvo.
Ah, ti moški!
Ah, ta moški, ki ga ljubim nadvse!