Dejan, četrtek, 18. marca 2010, ob enajstih

Vstopila je in v malce temačnem prostoru se je naredil dan. Resda je bilo tako ali tako dopoldne in s tem dan, toda ko je vstopila ona, je prostor kar zažarel. Zaradi silne energije, ki jo je oddajala. Ni bila vzvišena, ni bila manekensko visoka in tudi zapeljivka ne, pa vendar je energija kar puhtela iz nje. Ni bila v seksi oblačilcih, temveč je bila napravljena bolj športno, a sem kljub temu opazil, da se pod obleko najbrž skriva privlačna postavica. Tudi lepotica ni bila, vendar je bila na vso moč simpatična. Imela je malce prevelike ustnice, a so vabile kot magnet. Prav predstavljal sem si, kako jo poljubim nanje. Njen nasmeh je bil kratko malo fantastičen, njen glas pa božanski. Čeprav ni bila posebno visoka, je imela skladno postavo. Ravno prav vitka se mi je zdela. Tiste, anoreksično suhe, se mi niso zdele za nikamor. Ja, suhe grinte mi niso nikoli kaj prida ugajale.
Povabil sem jo, naj sede na stol. Vljudno se je zahvalila in malce negotovo sedla. Seveda, saj se drugače tudi ni mogla počutiti. V mojo pisarno namreč ni prišla zato, da bova prijateljsko klepetala, temveč na razgovor za službo. Pred dobrima dvema letoma sem se naveličal hoditi v službo, v kateri je bila negotovost vseskozi zelo velika. Nikoli se ni vedelo, ali boš naslednji mesec še v službi ali ne. Ali bo šef napraskal dovolj denarja in nam nakazal, za kar smo ves mesec trdo delali. Nikoli nisi mogel prepričan, ali boš lahko dobil kak dan dopusta ali pa boš moral delati tudi v nedeljo. Zato sem šel na svoje. Počasi mi je delo steklo in moral sem zaposliti še tri ljudi. Pred kratkim pa sem ugotovil, da potrebujem tudi nekoga, ki mi bo urejal računovodstvo. In zato je zdaj pred mano sedela prikupna mlada Julija. To ime ji je izvrstno pristajalo. Kot da bi si ga izmislili samo zanjo. Stara je bila šestindvajset let, torej devet let mlajša od mene. Poslušal sem jo in nisem mogel verjeti, da ima toliko znanja in izkušenj iz računovodstva. Bila je zelo vedoželjna in rada bi se še marsičesa naučila. Imela je zanimive ideje, takšne, s kakršnimi bi si lahko izjemno pomagal pri svojem delu. Skratka, bila je veliko boljša kot vse prejšnje kandidatke. Kar ščepec deloholika je bilo v njej, kar je bilo šteti za pozitivno. Pa še izredno čedna je bila. Torej ni bilo nobene ovire, da je ne bi sprejel v službo, kajne? Vem, da mi zdaj prikimavate, in vem, da se boste čudili, ko vam bom zaupal, da je ovira vendarle obstajala. Preveč je bila prikupna! Ja, zato in samo zato je ne bom vzel v službo. Ne morem je! Če si nočem nakopati težav, potem je niti ne smem. Dekle je ravno prav seksi, da bi ves čas imel prav to v mislih. Na nič drugega ne bi mogel misliti. Obseden bi bil z njo, zato tudi doma, ob svoji ženi, ne bi bil več isti Dejan. Najbrž bi Mileno ves čas primerjal z Julijo in prav zlahka bi se zgodilo, da bi Julija dobila več točk. Potem pa – gorje Mileni! In kadar bi se ljubil z ženo, bi si v mislih ob sebi predstavljal Julijo. Še hujše gorje Mileni, kajne! Vem, da se ne bi spozabil in da se z Julijo ne bi znašel v postelji, trpel bi pa kljub temu. Vsakič, ko bi pogledal sodelavko, bi v meni plahutali metuljčki. Vedno znova bi moral brzdati svoje strasti. In prav lahko bi se zgodilo, da bi tudi pri svojem delu popustil. Dvojna škoda! Tega si pa ne morem dovoliti, sicer me lahko konkurenca povozi ali prehiti. To se ne sme zgoditi tudi zato, ker imava z Mileno dva najstniška otroka, ki zahtevata zmeraj več. Pravzaprav ne onadva sama, ampak časi so takšni. Šolanje ni zastonj, življenje je drago. Milena ima sicer svojo službo, toda dobro vem, da bi bila žalostna in šokirana, če bi jaz izgubil to službo. Rad jo imam, svojo ženo. Že šestnajst let sva skupaj, pa jo imam še vedno tako zelo rad kot takrat, ko sva se spoznala.
Ko je Julija končala svojo pripoved – neverjetno je ambiciozna, pridna in delavna –, sem ji podal roko in jo pogledal v oči. Prekrasne oči, polne pričakovanja! Žal jih bom moral razočarati. Da bo odgovor dobila po pošti, sem ji povedal in za njo zaprl vrata.
Najbrž je nikoli več ne bom videl! No, morda pa jo bom ... Morebiti jo bom vseeno vzel v službo, ji priznal ljubezen ... Saj se nikoli ne ve, kaj človeku prinese jutrišnji dan.

Milena, petek, 19. marca 2010, opoldne

Počasi mi gre vse skupaj že na živce. Pravzaprav ne počasi, ampak čedalje hitreje. Izčrpava me, ne da mi spati. Vrtim se v začaranem krogu, sedim na dveh stolčkih in zdajle ugotavljam, da ne zdržim več. En stolček bom morala umakniti in spet bom normalno zadihala. Enemu se bom morala odpovedati, in to bo to! Na enem piše Dejan, na drugem Gaber. Prvi je že petnajst let moj mož, drugi je leto dni moj ljubimec. Na prvega sem navajena, tudi razumeva se lepo, v drugega sem zaljubljena. Zelo zaljubljena. Zato se nameravam odpovedati prvemu. Pa se ne bi, če bi imela še majhne otroke. Tako pa sta najina dvojčka, Katja in Klemen, že petnajstletnika. Bosta že morala razumeti, da želi biti njuna mama srečna. Do zdaj je bila le zadovoljna. Dejan sicer ni slab mož, ampak to mi nič ne koristi, če pa sem zaljubljena v drugega. Sama sreča, da Gaber ni poročen. Zato ni ovire, da se ne bi preselila k njemu v Ljubljano. Skrajni čas je, da vidim, kje sploh živi. Doslej me še nikoli ni povabil k sebi domov. Trma trmasta, ha ha! Najbrž zato ne, ker ga tudi jaz nisem k sebi. Kako bi ga, če pa sem poročena?! Verjetno mi je hotel vrniti milo za drago. Ja, saj pravim, da je trma od trme. Bom pa jaz prevzela vajeti v svoje roke in zahtevala, naj mi ne le razkaže stanovanje, ampak pripravi sobo, kajti prihajam za vedno. Vem, da bo vesel, ko mu bom jutri povedala, da se nameravam ločiti od moža in zaživeti z njim. Tudi Dejan bo jutri izvedel, da odhajam.
Najprej si bom v Ljubljani poiskala novo službo, potem bom Dejanu povedala, da je sicer primeren mož, a da sem spoznala nekoga boljšega. Da odhajam. Mislim, da me bo razumel. Pa še res je! Prav lepo mi je namreč z njim in bi mi bilo še naprej, če mi ne bi usoda na pot privlekla Gabra!