Ljubezenska zgodba naše bralke

Ura je bila deset minut do enih, zunaj je sijalo toplo sonce. Bil je četrtek in Jasna je ostala sama v razredu. Po katedru je razporedila dnevnik, zvezek za ocenjevanje ter mape učencev. Zavzdihnila je. Njeni četrtošolci so pravkar zapustili razred, ona pa je čakala na morebitne starše svojih učencev. Ob četrtkih je imela dopoldanske govorilne ure, toda, po pravici povedano, tokrat ni pričakovala nikogar.
Na vrata je odločno potrkalo. Podzavestno se je obrnila v smeri zvoka. Vrata so se odprla in v učilnico je stopil simpatičen moški njenih let, torej okoli petintrideset. Takoj ga je prepoznala. Bil je očka njene učenke Iris. Jasni se je v trenutku pred očmi naslikal obrazek tega nežnega dekletca. Deklica, ki je postajala dekle, se ji je že vse šolsko leto smilila. Vedela je, da Iris živi sama z očetom. Njena starša sta se ločila, še preden je Iris prvič prestopila šolski prag. Mamica si je v Italiji ustvarila novo družino, Iris je z očetom ostala v Sloveniji. Vse, kar je imela od matere, so bila darila za rojstni dan in novo leto, občasni telefonski klici, polni praznih obljub, materin obisk okoli božiča in desetdnevne poletne počitnice v Italiji, s katerih se je deklica nemalokrat vrnila slabe volje in potrta.
Trenutek je minil in Jasna se je spet zavedela bližine moškega. Pred seboj bi pravzaprav morala videti očeta svoje učenke, a si ni mogla in znala pomagati. Videla in čutila je privlačnega moškega, pa pika! Seveda je navzven ta svoja čustva in občutke hotela prikriti. Potlačila jih je vase, nadeti si je hotela ravnodušen, hladnokrven, a hkrati vljuden in prijazen videz učiteljice. Pri sebi se je čudila, po kaj je sploh prišel, saj je bila njegova hči zelo uspešna učenka. Skušala se je spomniti, kolikokrat ga je že videla … Na vseh treh roditeljskih sestankih in dvakrat na popoldanskih govorilnih urah. In vsakokrat je ob pogledu nanj vztrepetala. Nekaj se je v njej zganilo. Nekaj lepega, kar ji je pognalo kri po žilah in kar jo je delalo srečno še nekaj dni. Poleg tega pa ga je iz pripovedovanj njegove hčerke poznala tudi kot človeka, kot osebnost. Pri sebi ga je označila za odličnega očeta, ki enkratno igra tudi vlogo matere. »Sedite!« ga je uradno povabila. Bala se je, da bi jo glas izdal.
Res je sedel na stol, vendar ga je premaknil čisto blizu nje. Zaradi njegove bližine ji je postalo vroče. Godilo ji je in jo hkrati spravljalo v zadrego.
»Kot najbrž že veste, ima Iris pri vseh predmetih odlične ocene …,« je hitela pripovedovati. Za nič na svetu ni želela, da bi slišal ali začutil, kako ji je nerodno.
»Nisem prišel zaradi Iris,« je rekel počasi, a zelo odločno. Ni je izpustil izpred oči.
Jasna se je komaj še imela v oblasti. Že si je predstavljala, kako jo kot najstniško smrkljo ošteva, češ, naj si ga enkrat že izbije iz glave.
»Zaradi česa pa?« je izdavila.
»Ne zaradi česa, ampak zaradi koga! Zaradi vas! Pravzaprav sva skoraj sovrstnika, zato predlagam, da se kar tikava. Rok sem,« ji je ponudil roko.
Pokimala je in mu podala roko. Rok pa je takoj vedel, da je njena tresoča se in potna roka dober znak. Torej ni ravnodušna do njega! Saj se mu je to zadnjih nekaj mesecev tudi dozdevalo. Super, kajti tudi on je nekaj čutil do nje.
»Všeč si mi!« je bil neposreden, čeprav ni nameraval biti. Videl je, da jo je prestrašil.
 Gledala ga je s strahom v očeh, rekla pa ni nič. Spet jo je prijel za roko. Drhtela je, a je ni umaknila. Postal je pogumnejši.
»Le na pijačo sem te hotel povabiti,« ji je stisnil roko.
Spet je samo pokimala. Še vedno ji je bilo nelagodno, po drugi strani pa se je povabila silno razveselila. Je vanjo zaljubljen?
Potem pa je pomislila na svojo hčer Evo in se hipoma zdrznila. Nekoč ji je že storila krivico, ko je v njun dom pripeljala moškega, drugič je ne sme več. Hčerki je tako obljubila! Toda Rok je tako drugačen od Iztoka ...
Roku se je dozdevalo, kaj se dogaja z njo. Pozanimal se je o njej, zato je vedel, da jo je oče male Eve zapustil takoj, ko je izvedel, da je na poti otrok. Tako sta s hčerko zaživeli sami. Eva ni nikoli spoznala svojega očeta, je pa pred tremi leti spoznala maminega novega prijatelja Iztoka in ta se je kmalu preselil k njima.
»Saj bi sprejela vabilo na pijačo, pa se bojim, da …,« je zdaj tiho priznala Jasna.
»Ni se ti treba bati, jaz nisem Iztok. Ne bi prizadel ne tebe ne tvojega otroka,« je dejal pomirjujoče.
»Od kod veš vse to?«
Le od kod bi vedel! V oči mu je padla že na prvem roditeljskem sestanku, potem pa mu je tudi Iris ves čas pravila o njej. Sklenil se je iti detektiva. Kako zelo si je oddahnil, ko je izvedel, da je samska.
Preslišal je njeno vprašanje in dejal: »Vem, da tvoj prejšnji nikakor ni prenašal tvojega otroka in da si ga zato napodila in se 'obsodila na celibat'.«
S široko odprtimi očmi ga je gledala. Strah v njej je bledel, zavedala se je moškega telesa ob sebi. Prav ima, vsi niso taki kot Iztok! Pa tudi njena hči bo nekoč odrasla in si bo ustvarila svojo družino. Ona pa bo ostala sama?
»Veš, Jasna, če bi se najina zveza obnesla, sploh ni treba, da bi skupaj tudi živela. Prav tako bi lahko bila zelo dobra prijatelja in … hmm ... ljubimca. Kaj se ve, lahko, da si bova zaželela skupnega življenja, potem ko bosta najini dekleti že veliki in bova imela že vnuke. Življenje lahko zelo preseneti, veš?«
In kar naenkrat se ga je Jasna želela dotakniti, ga ljubiti vse življenje!
 Tudi njega je kot magnet vleklo k njej. Vse življenje bi jo lahko ljubkoval in jo razvajal. Kako drugačna je od žensk, ki jih je poznal. Tako življenjska in naravna.
Učilnica jo je dušila. Zdaj bi bila rada z njim kje drugje, v prijetnem lokalu, ob dišeči kavi. Zrla bi mu v oči in si predstavljala vse mogoče. Pogledala je na uro.
»Greva na pijačo?« je vprašal. Ker odgovora ni dobil takoj, je skoraj proseče dodal: »Bi hotela nekoč biti moja ljubljena?«
»Bi!« je tiho dahnila in si mu drznila pritisniti na lice nežen poljubček.