|
nedelja, 01. maj 2011 |
|
Tekst: Maja Debelak |
Dobra vila Maja
|
Naša prepričanja so se v nas razvijala in živela zelo dolgo. Prav zato je za njihovo spreminjanje potreben čas. Na začetku je težko. Potem je videti nekako takole: ko se umažem, se umijem in preoblečem. Ste morda pomislili, da je vse, kar se vam na prvi pogled morda zdi problem, le odgovor na vaše prošnje?
Prav vse se v življenju zgodi z razlogom in prav vse ima svoj namen. Vsak človek ima svoje sanje, vsak človek ima svoje poslanstvo. Po navadi ga čutimo s srcem in občutki. Ob misli na sanje nam zaigra srce in preplavijo nas čarobni občutki. Na svojih predavanjih vedno opišem naše sanje in poslanstvo kot hodnik, po katerem hodimo – naš cilj so rumena vrata na koncu hodnika. Vendar moramo včasih stopiti tudi v rdečo sobo, morda modro ali pa zeleno. Velika večina ob vstopu v sobo, ki ni rumena, obupa. Toda zapomnite si: v teh sobah vas čaka ključ za rumena vrata. In vanje ste morali stopiti, če želite naprej. Potrebovali ste samo dodatno informacijo.
Pa vzemimo mene. Dolga leta sem čutila in vedela, da je moje poslanstvo spominjati in s primerom pokazati, da je mogoče uresničiti svoje sanje. Čez noč sem ostala brez službe in vzela dogodek kot znamenje – prišel je pravi čas. Prve sanje in ideja, povezana z njimi, so bile ustvarjalne rojstnodnevne zabave. Vstopila sem v rdečo sobo. Ker je bilo povezano z otroki, je prišlo ime Dobra vila Maja. Vsi dogodki, ki so sledili, so mi zapirali vrata. Vendar sem še dandanes hvaležna sebi, ker nisem obupala. Predvsem pa gospe, ki mi je zaprla vrata – to namreč ni bila moja pot. V rdeči sobi sem potrebovala samo idejo o imenu. Stopila sem spet na hodnik in nadaljevala pot proti rumenim vratom.
Naj povem še eno zanimivo zgodbo, ki nam jo je povedala gospa na nekem predavanju. Pred nekaj dnevi se ji je zapletal ves dan – nič ni šlo tako, kot si je želela. Za piko na i se je znašla v koloni, ker se je nekaj minut pred tem zgodila prometna nesreča. Gospa je po poklicu medicinska sestra. Takoj je priskočila na pomoč in z nekaj izkušenimi ljudmi rešila motorista. Vidite – morala je biti ob pravem času na pravem mestu. Zato ne tarnajte nad gnečo na cesti ali nad dogodki, ki gredo navidezno »narobe«. Vse je tako, kot mora biti.
Verjetno se tudi vam dogajajo podobne stvari, vendar ne obupajte, saj veste: vedno smo ob pravem času na pravem mestu. Ko ste v rdeči sobi, zaupajte, zaupajte vase. Živite trenutke in dihajte z njimi. Vzemite informacije, ki jih potrebujete, stopite nazaj na hodnik in pogumno stopajte proti rumenim vratom.
|