Psi, kot je Euro, pomagajo reševati življenje in čudovito dvigujejo moralo vojakov, pravi direktor bolnišnice.

Junaki na štirih nogah

V vrhunsko opremljeni bolnišnici v San Antoniu skrbijo za garaške ameriške štirinožne vojake.
Kirurginja majorka Michelle Franklin se nagne bliže in pod močno lučjo sobe za preglede preveri šive. »To smo poskušali zapreti s štirimi operacijami,« pravi in pokaže na rano na nogi. Njen bolnik dvigne glavo in jo pogleda z zaupljivimi, mirnimi rjavimi očmi. Potem pomaha z repom. »Danes si videti dobro,« reče petletnemu ovčarju Sumu. »Rana se bo zacelila in lahko se bo vrnil na delo.«
Dobrodošli v vojaško bolnišnico za delavne pse Holland. Ustanovili so jo pred letom dni, stala je 15 milijonov dolarjev in je edina tovrstna bolnišnica na svetu. Namenjena je zdravljenju tistih, ki služijo ZDA. V Iraku in Afganistanu uporabljajo ZDA pse, ki jim pomagajo pri iskanju bomb in upornikov. »Če en pes najde eno bombo, s tem reši življenje najmanj 150 vojakov,« je pojasnil vojak Ekali Brooks, ki je v Irak odletel z ovčarjem Bakom. Večino živali lahko pozdravijo kar v vojnih conah, tisti, ki potrebujejo več terapije, pa pridejo v Holland, kjer se vedno kaj dogaja. Vsak dan se posvečajo okrog 60 psom. Poleg vojaških zdravijo še tiste, ki jih uporabljajo agencija za transport, carina in druge vladne agencije.
Poimenovali so jo po polkovniku Danielu E. Hollandu, veterinarju, ki so ga leta 2006 ubili v Iraku. Bolnišnica Holland se ponaša z vrhunskimi pripomočki in diagnostičnimi aparati, operacijskimi dvoranami in enoto za intenzivno nego, kakršne nima niti vsaka bolnišnica za ljudi. »Nočem kritizirati veterinarske opreme,« dodaja direktor bolnišnice in veterinar, polkovnik Bob Vogelsang, »ampak imamo tudi izvrstno človeško opremo.«
Pred kratkim se je nekega jutra petletna ovčarka Aika razgibavala na podvodnem traku za tek. Po dveh mesecih v Iraku so jo izdale zadnje noge. Prvi testi so bili nedoločni. Hollandovi zdravniki so ugotovili, da gre za degenerativno okvaro sklepov in ji z operacijo odstranili notranje tkivo. Ker rada ustreže, psička z velikim veseljem hitro hodi na pol potopljena v vodo. »To so delovni psi, zanje je to še ena služba,« pravi rehabilitacijska tehničarka Kelley Moyer. Aika jo pogleda in čaka na pohvalo. Kelley se ji nasmeje, jo poboža in ji reče: »Pridna punca. Dajemo jim posladke, da bi jim pomagali uživati pri terapiji. Najpomembnejše je, da so srečni in se imajo lepo. Prej ko se začne rehabilitacija, prej si psi lahko opomorejo.«
Psi, ki se ne morejo vrniti nazaj na delo, gredo v posvojitev. Na primer nemški ovčar Fritz, 12-letni upokojeni strokovnjak za eksplozive. Domov sta ga oktobra 2009 vzela Jennifer in Lawrence Cox. »Zaradi tega psa se je neki vojak vrnil domov k svojcem,« pravi 28-letna Jennifer, ki je po psa odletela v Teksas. »Fritz je bil popoln.« No, skoraj. Ko se je k njim pripeljal kombi UPS, »je skočil vanj in prevohal vse pakete. Vsi so bili varni!« Po treh mesecih z družino je Fritz umrl. »Ko enkrat ne morejo več opravljati nalog, si želimo, da bi preostanek življenja preganjali veverice in bili ljubljeni,« dodaja Vogelsang,
Vendar se večina bolnikov Hollanda vrne v svoje postojanke. »Kot vojaki tudi psi služijo večkrat,« je pojasnil Vogelsang. Razen če jih ljudje ne potrebujejo bolj. Neki vodnik psa je bil preveč hudo poškodovan, da bi se vrnil, in pes je ostal z njim. »Naši vojaki so žilavi in nočejo kazati šibkosti,« meni veterinar. »Se pa lahko po posebno napornem dnevu usedejo in svojemu psu povedo stvari, ki jih ne morejo nobenemu človeku.«