Liliane Bettencourt (levo), dedinja L'Orealovega premoženja.

Med farso, dramo in političnim škandalom

Takšnih stvari si ni mogoče izmisliti. Škandal o političnem financiranju, ki pretresa Francijo, je triler, mešanica Corneilleve drame in Molièrjeve farse.
To je zgodba o nepredstavljivem bogastvu, blišču visoke družbe, nizkotni politiki, davkarskem raju in družinskem prepiru, z izjavami o visokih moralnih namenih, ki so jih spodkopali uporniški služabniki.
Začelo se je kot prepir med najbogatejšo Francozinjo in njeno hčerjo ter se spremenilo v limonado, ki je zamajala ministrski stolček, pretresla Elizejsko palačo predsednika Nicolasa Sarkozyja in držala francosko javnost v napetosti. Prvo dejanje. Liliane Bettencourt, dedinja več milijard vrednega L'Orealovega kozmetičnega imperija, in njena hčera sta si skočili v lase zaradi prijateljstva stare gospe s fotografom družabnih dogodkov Francois-Mariejem Banierjem. O njem se govori, da je dobival darila v skupni vrednosti skoraj milijardo evrov.
Hči, Florence Meyers-Bettencourt, je vložila kriminalno pritožbo, v kateri je fotografa obtožila zlorabljanja materine krhkosti, in civilno tožbo, s katero naj bi dedinjo razglasili za duševno neodgovorno in jo dodelili v skrbništvo sodišču.
Drugo dejanje. Izkaže se, da je nekdanji butler Bettencourtove skrivaj snemal pogovore med dedinjo in njenim bogatim menedžerjem. Posnetke je njena hči predala policiji. Prepisi pogovorov, ki so jih objavili na spletni strani Mediapart, se, tako se zdi, nanašajo na neimenovane bančne račune v Švici in na Sejšelih. Bogati menedžer ji obljuba, da bo uredil njene davčne zadeve.
Tretje dejanje. Družinski prepir se spremeni v političnega z razkritjem, da je Florence Woerth, žena ministra za delo Erica Woertha, delala za podjetje, ki je upravljajo premoženje Bettencourtove. Woerth, ki je bil tako proračunski minister kot blagajnik vladajoče stranke, zanika kakršno koli navzkrižje interesov. Kljub temu čez nekaj dni objavi, da je žena dala odpoved. Florence Woerth časopisom pove, da je podcenjevala možno navzkrižje interesov. Potem ko je tožilec izjavil, da je proračunskega ministra obvestil o svojih sumih, je Woerth zanikal, da je zablokiral davčno preiskavo o premoženju Bettencourtove. To je bilo januarja leta 2009.
Četrto dejanje. Po »tistem, kar je slišal butler«, bi zadnjo epizodo lahko poimenovali »tisto, kar je videla računovodkinja.« Nekdanja računovodkinja in njen zdaj že pokojni mož sta policiji in na medijski spletni strani povedala, da je bila prva vpletena v dvig 150.000 evrov gotovine, ki jih je dala Woerthu kot donacijo za predsedniško kampanjo predsednika Nicolasa Sarkozyja leta 2007. Dejala je, da ni bila priča predaje, so ji pa povedali za načrt. Woerth in Sarkozy zanikata namigovanja, prav tako bogati menedžer. Woerth ne bo odstopil. Vsi se razglašajo za nedolžne in krivijo opozicijske socialiste, ki naj bi z afero spodkopavali njihovo čast. Knjigovodkinja je čez čas na spletni strani Mediapart povedala, da je redno dvigala gotovino, ki jo je Bettencourtova v navadnih rjavih ovojnicah dajala konservativnim politikom. Med prejemniki ovojnic je bil tudi Sarkozy, redni obiskovalec vile Bettencourtovih, ko je bil že župan njihovega predmestja Neuilly v zahodnem Parizu. To je bilo med letoma 1995 in 2002.
S stavkom, ki bi ga lahko vzeli naravnost iz Molièrjeve farse, je še razkrila, da je postajala ostarela Bettencourtova čedalje bolj gluha, zato so morali njihovi obiskovalci govoriti čedalje glasneje, da bi jih lahko slišala, služabniki pa so za zaprtimi vrati tako lahko še laže prisluškovali.
Peto dejanje bo napisano vsak čas. Sarkozy upa, da bo po državnem prazniku ob padcu Bastilje, ki hkrati tradicionalno zaznamuje začetek poletne sezone in parlamentarne počitnice, zavesa padla. Vendar se zdi, da je še preveč nerešenih vprašanj in skrivnosti, da bi to zaroto lahko raztopilo poletno sonce.