Ti dvoriščni psi so daleč od oči, pozabljeni, nikoli deležni veterinarske oskrbe. Njihovi človeški »gospodarji« se niti malo ne menijo za njihove družabne in čustvene potrebe.

Za uboge pse, ki se pozimi tresejo na mrazu

PETA, organizacija za pravice živali, je januar razglasila za mesec, ko psa spustimo z verig, a lepo bi bilo, če bi jih z verig spustili za vedno. Kajti kot pravi še eno Petino geslo, natisnjeno na eni od majic, ki jih lahko kupite na njihovi spletni strani: »Prijatelji ne priklepajo prijateljev.« Petin poziv velja vsem, ki imajo pse še vedno priklenjene na verigi, naj jim vsaj januarja dovolijo bivati v hiši, tam, kjer so najbolj na varnem in najsrečnejši. Zaradi nizkih temperatur dvoriščni psi še posebno trpijo. Dobijo ozebline, izpostavljeni so najhujšim vremenskim razmeram in dehidraciji, kadar vodni viri zamrznejo. Priklenjeni psi in psi v pesjakih se pogosto nimajo kam zateči pred mrazom in snegom.
Vsi psi potrebujejo kakovostno hrano, svežo vodo in trdno streho nad glavo. A tisto, po čemer resnično hrepenijo, so ljubezen, pozornost in družba človeške družine, ki predstavlja njihov trop. Čohanje za ušesi, metanje palice ali žogice, sprehodi – to jim pomeni vse na svetu. Ko se na kavču zvijejo in stisnejo ob vas, so v nebesih.
Če poznate koga, ki ima psa zunaj – in verjemite, samo kilometer ven iz Ljubljane jih je na kupe –, se mu ponudite, da se boste z njegovim psom igrali ali ga peljali na sprehod. Prinesite mu posladke in igrače, ki psu, ki nima početi kaj veliko drugega, ogromno pomenijo. Poskrbite, da ima dovolj hrane, vode in ustrezno zavetje. Vse to je v ZDA predpisano z zakonom, o slovenski zakonodaji o zaščiti živali pa lahko rečemo, da je usmiljenja vredna oziroma da se nadzor nad kršitelji določil zakona ne izvaja, pogosto s pojasnilom, ljubitelji živali imate čisto preveč mehko srce! Če imate več vere v naš sistem, primere zlorab in zanemarjanja vsekakor prijavite. Vaš klic lahko odloča o življenju ali smrti za žival, ki zmrzuje zunaj.
Omogočite živalim, da pridejo na toplo, še posebej mladičkom, ostarelim živalim, majhnim živalim in psom s kratko dlako, kot so beagli, rottweilerji, pitbuli in dobermani. Da, pasme, ko so na slabem glasu zavoljo človeških zlorab, ne zato, ker bi bile res po naravi napadalne, sodijo med tiste, ki jih zelo zelo zebe. Kadar so zunaj, živalim s kratko dlako zelo koristi plašček.
Psom, ki životarijo zunaj, zagotovite ustrezno zavetje. Idealne pasje hiše bi morale biti lesene (plastika ne izolira dobro, kovina prevaja mraz) in bi morale stati na prostoru, obsijanem s soncem – a seveda samo v mrzlih mesecih! Pasjo hišo je treba dvigniti od tal in čez vhod namestiti vratca, da notranjost zavarujemo pred prepihom. Po tleh dajte slamo, kajti preproge in odeje se zmočijo in zmrznejo. Poskrbite, da se veriga ne zavozla in da v bližini ni dreves ali predmetov, ki bi živali onemogočali vstop v pasjo hišo.
Svojemu psu ali mačku ne dovolite, da bi prosto pohajal naokoli. Pozimi mačke včasih splezajo pod pokrov avtomobila v bližino toplega motorja. Ko vžgemo avto, jih to utegne hudo poškodovati ali celo ubiti. To lahko preprečite tako, da glasno potolčete po pokrovu, preden vžgete motor. Živalim je tudi zelo všeč smrtonosni antifriz, poleg tega izgubijo orientacijo, kadar sta na tleh sneg in led. Pozimi se izgubi več živali kot v drugih letnih časih. V tem času povečajte količino hrane, ki jo živali zaužijejo na dan, saj porabijo več kalorij.
Vse našteto se človekovemu najboljšemu prijatelju ne bi smelo dogajati, a se mu. Ogromno jih je, ki vse življenje preždijo v osami, ujeti na verigi ali v majhnem pesjaku. To je najhujša oblika kazni, ki lahko doleti žival, vajeno življenja v tropu, ki si želi in si zasluži družbo.
Ti dvoriščni psi so daleč od oči, pozabljeni, nikoli deležni veterinarske oskrbe. Njihovi človeški »gospodarji« se niti malo ne menijo za njihove družabne in čustvene potrebe. Najhuje pa se godi tistim, ki se v mrzlih zimskih nočeh lahko zatečejo samo v prevrnjen smetnjak ali plastično vedro – ali še celo to ne. Nešteto priklenjenih psov pozimi zmrzne v smrt ali umre zaradi vročinske kapi v vročih poletnih mesecih.
Priklenjeni psi so izjemno ranljivi, ne morejo se braniti pred drugimi živalmi ali krutimi ljudmi. Veliko priklenjenih psov je bilo ukradenih, zažganih, zabodenih, ustreljenih, mučenih ali zastrupljenih. To so jim storili mimoidoči ali sosedje, ki jim je šlo na živce njihovo lajanje. Podobne zgodbe se dogajajo z mački, ki jim po življenju strežejo sosedje, ker jih ne morejo videti na svojih po božje čaščenih vrtovih.
Zaradi vseh teh krutih bivanjskih razmer ni čudno, da priklenjeni psi postanejo agresivni in napadejo vsakogar, ki se jim približa. Priklenjeni psi bodo veliko prej ugriznili kot drugi, ker navadno niso socializirani. Njihov življenjski prostor je zožen na nekaj metrov, kar stopnjuje njihovo potrebo po varovanju teritorija, še posebno ker se ob morebitnem napadu ne morejo nikamor umakniti. Številne skupnosti po svetu so se na krvavih zgodbah naučile, da priklepanje psov na verigo ni le problematika za ljubitelje živali, ampak je s tem ogrožena javna varnost.
Najučinkovitejša pomoč tisočim zanemarjenim psom je, da se zavzemamo za sprejetje zakona, ki bi prepovedal imeti psa na verigi. To je edino upanje, da pes zaživi spodobno. A kaj, ko se pri nas še nobena stranka ni nikoli jasno in glasno zavzemala za dobrobit živali, saj je zanje pomembno vse kaj drugega. Ampak kot je rekel Gandi: »Veličino naroda in njegov moralni napreden lahko sodimo po njegovem odnosu do živali.« Ker rek velja tudi za posameznika, žal po svetu še vedno hodi veliko »majhnih« ljudi. Igralec Richard Dean Anderson (MacGyver, Zvezdna vrata) pa tako ali tako pogosto pove: »Psi so moji najljubši ljudje.«